Duhovna misel za praznik Jezusovega krsta

PRIDIGA (sobota, 12. januar 2008, RV) - Draga poslušalka in dragi poslušalec. Danes naju Cerkev vabi, da premišljujeva o Jezusovem krstu in kaj to pomeni za najino osebno življenje. Kakor pred dvatisoč leti Jezusu, tako so danes tebi in meni na srce izrečene besede: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje«.
Jezus je Sin, ki pozna Očetovo ljubezen do vsakega človeka in zato postane vsem brat, tudi tebi in meni. Krst je Jezusova temeljna odločitev, ki jo je uresničeval vsak dan svojega življenja. Oče je vesel svojega Sina in njegove odločitve, da se pomeša med brate in sestre, ki tako hitro pozabijo na to, da so njegovi sinovi in hčere in med seboj bratje in sestre. Po domače rečemo temu grešniki. Ti in jaz sva grešnika. Sebe in druge ceniva in vrednotiva po tem kar imajo in kar uspejo narediti, torej skozi denar in zunanji uspeh. Nenehno se primerjava, sodiva, obsojava, zameriva, zavidava, tekmujeva v tem kdo bo več in lepše in boljše imel in bo bolj slaven. Konkreten primer so odnosi v prenekaterem družinskem podjetju, ki jih je v Sloveniji veliko. Zaradi družinskega posla oče pozabi na svoje otroke. Ne pusti jim proste poti, ampak jih zasužnji v svoje načrte, da bo posel tekel. Če se ne poročijo in ne uresničijo svoje poklicanosti tega sploh ne opazi. Ne razume, če mu otroci pri 35 očitajo, da jim je ukradel najlepši čas življenja, ker so morali od zore do mraka garati v družinskem podjetju. Načelno za blagor vseh. Zmanjka mu posluha za darove in tudi za osebne potrebe otrok. Ko se začnejo pogovarjati o deležu in dediščini pa lahko z žalostjo ugotovijo, da je lastnik lahko samo eden, drugi pa so cvet mladosti »zastonj« vrgli stran, saj nimajo ne deleža, ne primerne plače, morda niti stanovanja. Rečeno pa jim je bilo, da se dela za skupni blagor, ki jim je v resnici ukradel mladost. Niso imeli časa, da bi se osamosvojili in začeli sami ustvarjati svoje življenje. V čem je torej glavna težava greha. Bog je izpadel iz življenja družine in iz odnosov. S tem pa je izpadla tudi človeškost, medsebojno spoštovanje in upoštevanje, podarjanje in sprejemanje. Ko je Bog daleč, smo vedno drug drugemu še dlje in še večji tujci. To se najbolj čuti v družini, ki zaradi tega razpade. To je jedro greha, ki iz našega podarjenega življenja naredi mučno pehanje za bogastvom in frustrirano starost zaradi razbitih odnosov. Lepota in veselje življenja pa izpuhtijo.
Podoba, ki jo po Jezusu Bog v to našo resničnost daje o samem sebi, je prav diametralno nasprotna od te, ki jo ima vsak veren ali neveren človek nagonsko o njem in zato pred njim beži. Najsibo veren ali neveren brez poznavanja Kristusa Boga doživlja kot tirana, lažnivca, nevoščljivca, škodoželjneža, ki se ga je treba bati, od njega bežati ali pa ga na ves glas in celo institucionalno zanikati. Bog je imel že od vekomaj v mislih kako se bo predstavil človeku, ki od njega beži in ga zanika. Trideset let je v Nazaretu stvari pobližje ogledoval in premišljeval. Našel je način krsta, ki najbolj ustreza našim potrebam in njegovi naravi. Jezusov krst je vhodna vrata v Božjo predstavitev samega sebe tebi in meni. V krstu nam Jezus kaže, da je Bog njegov ter tudi tvoj in moj Oče in da želi biti tudi naš pravi in edini dom. Nima idealnih sinov in hčera, a tudi sam ni samopašni tiran in brezobziren igralec šaha.
Pri krstu nam Oče prvič spregovori in potrdi Jezusa za svojega Sina. Ko bo spregovoril drugič nam bo rekel: Njega poslušajte in potem ne bo rekel ničesar več. Kajti Jezus, ki je Očetova beseda, bo s tem kar je, kar govori in dela pokazal Boga, ki ga še nikoli ni nihče videl. Od njega ne bo treba več bežati. Ne bo se ga treba več bati, niti vernim niti nevernim.
Njegov krst je seme, ki raste dokler ne postane veliko drevo križa. Prizor ob Jordanu kaže na Kalvarijo. Na Kalvariji se bo Jezus potopil v smrt, kakor ob krstu v vodo. Na križu se bo pretrgalo zagrinjalo v templju, prav tako kot se ob krstu odpre nebo. Na križu bo vsem dal Duha, ki ga pri krstu sam prejema. Na križu bo on klical Očeta, pri krstu ga Oče nagovarja. Na križu ga bo prepoznal stotnik, najbolj oddaljen brat, pri krstu pa ga Oče razglasi za ljubljenega sina. Vse Jezusovo zemeljsko bivanje razlaga to kar se dogaja med krstom in križanjem. Zato, da bi se tudi midva znala pravi trenutek postaviti na pravo stran. Na stran resnice, lepote in dobrote, ki sta večni in jo lahko tukaj sprejemamo, poustvarjamo in si jo med seboj delimo. Vse Jezusovo življenje v telesu nam zato razodeva kdo je Bog, kdo smo mi, zakaj smo tukaj in kdo je naš cilj. Jezus kliče tebe in mene, da sva z njim in kakor On enaka Očetu. Najine meje in krhkost zaradi njegovega krsta niso več kraj prekletstva, ampak kraj srečanja z Njim in kraj sprejemanja Očetove moči. Skozi vse leto naju Cerkev vabi in vodi po poti za Jezusom, da bi spoznala Očeta in kakor Jezus zaživeli iz njegove moči in njegovega veselja nad nami. V moči njegovega Duha lahko Boga kličeva za Očeta in sva vesela, ker smo njegova hči in njegov sin. To vrne človeški obraz tudi našim družinskim podjetjem. Vsem poslušalcem želim, da se okrepite v Jezusovem Duhu zaupanja Očetu. On je naša moč, naš vir in naš cilj. A le, če to tudi sami želimo.