RIM (torek, 8. januar 2008, RV) – Papež Benedikt XVI. vztrajno opozarja na nevarnosti
relativizma, piše duhovnik John Flynn. Tako je, denimo, v govoru udeležencem Foruma
katoliških nevladnih organizacij posvaril pred snovanjem mednarodnih odnosov po logiki
relativizma. Ocenil je, da mnogo razprav na mednarodni ravni poteka pod taktirko relativizma,
ki zavrača resnico o človeku in njegovem dostojanstvu ter etično delovanja, ki temelji
na naravnem moralnem zakonu. Če bo družba sprejela relativistično držo, je opozoril
papež, tvega zakone in odnose med državami, ki jih določajo kratkoročni interesi ali
ideološki pritiski. Benedikt XVI. je člane katoliških organizacij pozval, naj se relativizmu
zoperstavijo tako da predstavijo in zagovarjajo velike resnice o človekovem dostojanstvu
ter pravicah, ki iz njih izvirajo. Podobna stališča kot Katoliška cerkev zagovarja
tudi Janne Haaland Matlary, profesorica mednarodne politike na univerzi v Oslu in
podpira moralni naravni zakon, piše Flynn. Letos je izšel angleški prevod njenih esejev
z naslovom Ko oblast postne človekova pravica: eseji o demokraciji in krizi razuma.
Matlaryjeva, ki je bila v letih 1997-2000 tajnica zunanjega ministrstva, poudarja,
da so človekove pravice postale nova politična biblija, hkrati pa opozarja, da na
to biblijo pogosto vpliva relativizem. Kot piše Flynn, se Matlaryjeva osredotoča na
razmere v Evropi, kjer skuša relativizem človekove pravice na novo opredeliti. Opozarja,
da Evropa in Zahod po eni strani zagovarjata spoštovanje človekovih pravic, po drugi
strani pa nasprotujeta opredelitvi teh pravic in njihovega pomena. Človekove pravice
pogosto obravnavajo glede na politične procese, kot da bi jih ti pogojevali, opozarja
profesorica. Medtem ko Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948 ščiti
pravico do življenja, dodaja Matlaryjeva, nekatere države uzakonjajo splav, podobno
pa velja tudi za pravico moškega in ženske do poroke: na podlagi te pravice se namreč
izvajajo številni pritiski, ko njihovi pobudniki želijo uzakoniti poroke istospolnih
partnerjev. Martlaryjeva pomanjkljivosti vidi tudi v izvajanju Konvencije o otrokovih
pravica, ki jo je leta 1989 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, ki določa,
da imajo otroci pravico poznati svoje starše, ti pa naj zanje skrbijo. Le nekaj let
pozneje pa se je ta pravica začela kršiti z oplojevanjem v epruvetki, pri kateri se
uporabljajo spolne celice neznanih oseb, opozarja strokovnjakinja za mednarodno politiko.
V svojih razpravah naniza vrsto dejavnikov, ki so vplivali na zmago etičnega relativizma
v Evropi. Eden od teh je sekularizacija, ki vodi v pozabljanje krščanskih korenin
stare celine in krščanskih vrednot, ki so ustvarjale evropsko politiko in pravo. K
prevladi relativizma prispevajo tudi vedno pogostejša priseljevanja ljudi iz drugih
kultur, negotovost glede koncepta strpnosti in odpor do objektivne resnice, piše Martleyeva,
ki izpostavlja še politizacijo človekovih pravic in subjektivizem. Negotovost glede
koncepta strpnosti je bila po njenem prepričanju očitna na številnih konferencah o
demokraciji, družini in pravicah žensk, ki jih je v 90-letih pripravila Organizacija
združenih narodov. Subjektivizem, ki je sicer prispeval k upadu ideologije, pa jo
je zamenjal s površinsko željo slediti zadnjim modnim smernicam vplivnih oseb in težnjam,
ki jih popularizirajo množični mediji. Matlaryjeva navaja nekaj predlogov za uveljavitev
naravnega moralnega zakona v družbi, ki je prepojena z relativizmom. Krščanstvo ima
s svojim naukom na področju antropologije in zagovarjanja človekovega dostojanstva
v tem primeru bistveno vlogo, piše strokovnjakinja, ki je sicer nasprotuje vsiljevanju
krščanskih načel v politično področje. Prepričana pa je, da vera in razum človekovo
osebo in njene pravice vidita podobno ter da med obema glediščema ni bistvenih razlik.
Zato ni naša naloga ustvariti krščanske države, temveč države, temelječe na resnici
o človeškem bitju. To, kar Evropa potrebuje, so politiki, ki so se pripravljeni posvetiti
skupnemu dobremu, po katerem obče dobro temelji na človekovem dostojanstvu, slabo
ali zlo pa na njegovem zanikanju, poudarja Matlaryjeva. V svoji knjigi predstavlja
tudi prispevke Svetega sedeža k razpravi o človekovih pravicah, pri čemer izpostvalja
predvsem zasluge Božjega služabnika Janeza Pavla II., ki je bil po njenem mnenju izurjen
diplomat, pa tudi delo vatikanskih diplomatov po svetu. Podrobneje pa tudi opiše prizadevanja
papeža Benedikta XVI., predvsem njegove spise o človekovi svobodi, o razumu in moralnosti.
Sveti oče je, takrat še kot kardinal Ratzinger, kritiziral materialistični koncept
racionalnosti, ki prezira filozofsko in teološko razsežnost človekove narave in na
ta način idejo o napredku in razvoju omejuje zgolj na tehnično in gospodarsko raven.
To prepričanje Benedikt XVI. ponavlja še danes. V sporočilu ob svetovnem dnevu miru
pa je poudaril, da pravna določila morajo temeljiti na moralnosti, ki je v človekovi
naravi, sicer bodo prepuščena kratkotrajnemu in začasnemu soglasju.