Pogovor z Vrhovnim predstojnikom Družbe Jezusove, 3. del

RIM (nedelja, 6. januar 2008, RV) – Vprašanja jezuitskemu Generalu, p. Petru-Hansu Kolvenbachu, v 2. delu pogovora za vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano so bila bolj praktična. Prvo takšno vprašanje je bilo, kako vidi prihodnost evangelizacije na Kitajskem in sploh v Aziji? Neglede na apostolsko nujnost oznaniti evangelij tako številnemu in kulturno silno bogatemu ljudstvu kot je Kitajska, jezuiti ne morejo pozabiti izročila svoje prisotnosti na Kitajskem od prvih let Družbe Jezusove do danes. Njihova prisotnost na Kitajskem se začne z veliko željo sv. Frančiška Ksaverija, ki je umrl na vratih v Kitajsko, nadalje s čudovito apostolsko dejavnostjo p. Mateja Riccija in njegovih tovarišev. Tem je uspelo oznanjati Kristusa z jezikom kitajske kulture in miselnosti. Pri tem so presegli evropske predsodke in občutke večvrednosti. To izročilo nas sili, pravi p. General, da ne umikamo našega pogleda s Kitajske. Dejansko se Družba Jezusova ni nikoli odpovedala želji služiti kitajskemu ljudstvu v njegovih duhovnih teženjih, da bi mu oznanjala Vrhovnega učitelja, ki ga Kitajci nazirajo v gospodskih likih njihovih filozofov. Ko so bili jezuiti leta 1949 izgnani iz Kitajske, so mnogi ostali v sosednjih deželah in čakali na primeren trenutek, da se vrata Kitajske zopet odprejo. Družba še vedno čaka, da prizadevanja Svetega sedeža za vzpostavitev diplomatskih odnosov s Kitajsko omogočijo vrnitev in nadaljevanje poslanstva, ki je tako močno povezano z zgodovino Družbe Jezusove.
Na vprašanje, kako p. Kolvenbach gleda na medverski dialog z islamom, je dejal, da je potrebno začeti z iskrenim medsebojnim spoštovanjem, ki je več kot zgolj prijaznost. Brez tega ne bo dialoga, kvečjemu soočanje. Nadaljnji korak je nakazal papež Janez Pavel II., ko je govoril o »dialogu življenja«, kar pomeni deliti želje in probleme vsake človeške skupnosti. Želje živeti v miru, varnosti in v neonesnaženem okolju. Samo nato je mogoč dialog med verstvi z izmenjavo duhovnih izkušenj in verskih obredov v katerih se nahajajo pristne teološke prvine, kljub neizbežnim razlikam. In končno obstaja dialog med verstvi, ki temelji na teoloških prvninah obeh verskih izročil, krščanskega in islamskega. Ta dialog je zadeva teologov, ki se bodo morali ustaviti pred nerešljivim problemom, namreč pred dejstvom, da se vera kristjanov v Sveto Trojico ne more zvesti v oblikovanje čiste vere v zgolj enega Boga, kakor jo izpoveduje islam. Ta zadnja teološka težava pa seveda ne sme biti ovira za dialog življenja, kot ga je priporočal papež Janez Pavel II., ker tako kristjani kot muslimani imaj pravi verski čut, ki ga delijo v prepričanju, »da človek ne živi le od kruha«.
Na vprašanje, kakšen navdih je dobil od p. Arrupeja, ki je pred njim vodil Družbo Jezusovo, je p. Kolvenbach dejal, da je to bila v prvi vrsti vrnitev k virom Družbe, kot je to naročil 2. vatikanski cerkveni zbor. Družba, kot vsak drugi red, je bila dar Svetega Duha Cerkvi, uči koncil. Kaj je torej hotel dati Sveti Duh Cerkvi, ko je obudil k življenju Družbo Jezusovo? V tistem času je bila Cerkev zelo razdeljena in je tvegala, da ne bi več oznanjala evangelija vsem narodom. Sv. Ignacij in tovariši so bili poklicani, da oznanjajo evangelij tam, kjer še ni bil oznanjen in so tako nadaljevali Kristusovo poslanstvo. To poslanstvo, ki v zemljepisnem pomenu še ni povsem zaključeno, se danes ponovno zastvalja v deželah s krščanskim izročilom. Kristusov tovariš mora danes živeti v teh razsežnostih. P. Arrupe je to poslanstvo začel in v tem pogledu za nas ostaja vir navdiha.
Na vprašanje v kakšnem pomenu je bil p. Arrupe prerok pokoncilske prenove, je Vrhovni predstojnik dejal, da zamisli zadnjega koncila ne bodo nikoli popolnoma izvedene. Ne gre le za nekakšne obrobne spremembe, ampak za novo kakovost spreobrnjenja srca, ko človek dopusti, da se ga Bog na nov način dotakne. Vprašanje vernikov laikov v Cerkvi ni le v tem, da imajo neko mesto v celotni strukturi Cerkev, ampak je v tem, da Kristus kliče vernike laike, da prevzamejo njihovo svojske naloge in poslanstva v Cerkvi in preko Cerkve v svetu. Sprejeti takšno odgovornost v skupnosti Svetega Duha, ki je Cerkev, predpostavlja spreobrnjenje srca. Sedanji Sveti oče pravi, da vsaka takšna obnova črpa iz preteklosti življenja Cerkve, z Gospodovo pomočjo vedno dela nove stvari.
Po 24. letih boste zopet imeli redovnega predstojnika. Ste prvi General Družbe Jezusove, ki se mu je to pripetilo. Kako se pripravljate na to spremembo v svojem življenju? Kot odgovor je p. Kolvenbah navedel sv. Benedikta, ki je vedel, da mora poslušati svoje sobrate, da bi Bog lahko govoril njemu tudi po najmlajšem menihu. Potem ko sem skoraj 25 let vsak dan poslušal okrog 20.000 jezuitov, bi morala biti pokorščina samo enemu predstojniku bolj čas miru. Vsekako pa upam, da mu ne bom brem, ki ga mora nositi ali prenašati.