Komentar

KOMENTAR (četrtek, 3. januar 2008, RV) - Danes je prvi delovni dan predsedovanja Republike Slovenije Evropski uniji. Program slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije je zelo zgovoren in poln novosti: Si.nergija za Evropo. Po grafičnem zapisu pomen programa lahko beremo na dva načina. Prvi bi bil: Slovenija – energija za Evropo v smislu: nova moč, silnica za evropske združevalne procese. Drugi pomen pa lahko iz zapisa razumemo kot skupno delovanje, sinergija za Evropo, torej delovanje vseh članic Evropske unije za skupno dobro vseh in vsake članice kot posamezne celote. Naslov programa Si.nergija za Evropo pa brez vsakega dvoma postavi v ospredje veliko politično novost, da namreč gre za delovanje, prizadevanja, človeška snovanja, iskanja novih poti v prihodnost, ne pa za doseganje nekaterih vnaprej zastavljenih političnih, gospodarskih ali strateških ciljev, čeprav ti nikakor niso izključeni, ampak so zastavljeni na nov način, v luči skupnega delovanja za Evropo. Poudarek je torej na delovanju, na snovanju, ki izhaja iz človeške moči in iznajdljivosti.
Program Republike Slovenije je torej zastavljen izvirno, na novo, kot to nekako zahtevata sedanje stanje in raven evropskih in svetovnih združevalnih procesov. V podrobnejšem opisu programa je jasno navedeno zgodovinsko ozadje, zlasti še zavest, da je proces ustavne evropske pogodbe doživel neuspeh in je zato potrebno evropske združevalne procese nadaljevati na novo, na način, da bodo globoka miselna razhajanja o prihodnosti Evrope vsebinsko in sporazumno presežena. Za kakšna miselna razhajanja torej gre in kako so prišla na površje? Ko sta Francija in Nizozemska z referendumom zavrnili sprejem pretežno liberalno in bolj anarhistično kot združevalno sestavljeno Evropsko ustavno pogodbo, je bilo jasno, da je bila to grenka zmaga globokega evropskega miselnega, političnega, strateškega in anarhičnega procesa, ki sta ga v prejšjnih stoletjih sprožila protestantizem in pozneje francoska revolucija. Ker je protestantizem teološka herezija, oziroma krivi nauk, in prav tako francoska revolucija politična herezija, dejansko ni mogoče pričakovati, da se bodo evropski narodi, predvsem pa države s svojimi v bistvu zgrešeno zastavljenimi državniškimi principi in obnašanji mogle na novo dolgoročno povezati v globalnem pomenu in moči, ne da bi prej temeljito na novo premislile, kako naj ta velikopotezen in za vse človeštvo blagodejen projekt zamislijo in dejavno izvedejo.
Zato je v Programu Republike Slovenije zapisano, da se Evropska unija ne misli le prilagajati globalizaciji, temveč jo hoče dejavno sooblikovati. Še več, te razprave je Slovenija upoštevala že pri oblikovanju Lizbonske pogodbe. Gre namreč za prvo pogodbo, ki jo je podpisalo vseh 27 držav članic Evropske unije. Odgovornost vseh nas je, da proces dokončamo in se pripravimo na njeno uveljavitev. Zato Slovenija nima nobenih dvomov, da je uspeh ratifikacijskega procesa Lizbonske pogodbe prioriteta slovenskega predsedovanja. Proces ratifikacije je tukaj mišljen kot zavestno vstopanje vsake države v globoka miselna in druga snovanja, kako na novo povezati države članice Evropske unije. To pomeni, da so pretekle liberalne, anarhistične, pretežno subjektivno na osebni kot državniški ravni naravnane zamisli delovanja, dokončno presežene. Cilj slovenskega predsedovanja je torej, kot piše v programu, zagotoviti nov skupni temelj. Skupni temelj za soočanje z vsemi ostalimi izzivi. Gre torej za veliko več, kot za trenuten politični projekt.