Spe Salvi: delovanje in trpljenje kot kraja, kjer se učimo upanja

SPE SALVI (četrtek, 27. december 2007, RV) – Naše delovanje in trpljenje sta šoli za upanje. Vse človekovo resno in pokončno delovanje je upanje v akciji, na podlagi katerega se odpirajo vrata v svetlejšo prihodnost in bolj človeški svet. Pomembno se je zavedati, da je človek vselej zmožen upati, tudi takrat, ko se zdi, da v določenih zgodovinskih okoliščinah ali v posameznikovem življenju ni ostalo nič vrednega upanja. Upanje človeku vliva pogum za njegovo delovanje in vztrajanje, obstajati pa mora tudi velika gotovost, da se njegovo življenje in zgodovina na sploh kljub vsem neuspehom in razočaranjem napajata v neuničljivi moči ljubezni, ki jima daje smisel in pomen. Ljudje prav gotovo ne moremo zgraditi Božjega kraljestva. To, kar gradimo, je vedno človeško kraljestvo z vsemi pripadajočimi omejitvami človeške narave. Božje kraljestvo je dar in prav zaradi tega je tako veličastno in lepo. Na ta nepričakovani dar se človek odzove z upanjem, s primernim pričakovanjem. Ljudje si nebes ne moremo preprosto zaslužiti na podlagi naših del, kajti nebesa so vedno dar in več, kot si lahko človek zasluži. Toda kljub temu, da so nebesa veliko več, kot si lahko zaslužimo, naše vedenje pred Bogom ni brebrižno in tudi ni ravnodušno, ker nam na novo razgrinja zgodovino, človek odkriva zgodovino kot jo Bog vidi in uresničuje. Lahko se odpremo in Bogu dovolimo, da vstopi. Lahko se odpremo resnici, ljubezni in dobremu, tako kot so to storili svetniki, ki so kot Božji sodelavci (1Kor 3: 9) prispevali k odrešenju sveta. Svoja življenja in svet lahko osvobodimo strupov in onesnaženosti, ki lahko uničita sedanjost in prihodnost. Odkrijemo lahko izvire stvarstva in jih ohranimo neomadeževane ter na ta način poskrbimo za pravilno in spoštljivo rabo stvarstva, ki nam je bilo dano v dar. Naše delovanje vzbuja upanje tako za nas kot tudi za druge, istočasno pa veliko upanje temelji na obljubah Boga, ki nam dajejo pogum in nas usmerjajo pri našem delovanju in ravnanju v dobrih in slabih časih.
Tako kot delovanje je tudi trpljenje del našega človeškega obstoja in prostor, kjer se človek uči upanja. Trpljenje izvira iz naše končnosti, deloma pa iz mnoštva grehov, ki se je kopičilo skozi vso zgodovino in se kopiči še v današnjih dneh. Prav gotovo moramo narediti vse, da trpljenje zmanjšamo: izogniti se je potrebno trpeljenju nedolžnih, bolečino je potrebno ublažiti in pomagati tistim, ki trpijo telesno in duševno. Človek je namreč dolžan, da hrepeni in strmi v pravičnost in ljubezen, ki sta del temeljnih pogojev krščanskega življenja in slehernega pristnega človeškega življenja. Človek sicer mora narediti vse, kar je v njegovi moči, da trpljenje premaga, medtem pa se mora zavedati, da ga nikoli ne bo mogel izkoreniniti, saj to ni v njegovi moči. Nihče izmed nas sveta ni zmožen osvoboditi trpljenja, nihče ne more uničiti moči zla in greha, ki je vselej izvir trpljenja. To lahko stori le Bog, ki je vstopil v zgodovino kot človek in je trpel za nas. Vemo, da ta Bog obstaja in da je moč, ki odvzema greh sveta (Jn 1,29), prisotna. Z vero v obstoj te moči se je rodilo upanje za ozdravljenje sveta. To je upanje, ki nam daje pogum, da se tudi v navidezno nevzdržnih in brezupnih razmerah postavimo na stran dobrega ter se obenem zavedamo, da bo moč greha v zunanjem toku zgodovine še naprej prisotna.
Resnično merilo človeštva je bistveno določeno v odnosu do trpljenja in trpečih. Družba, ki ni zmožna sprejeti tistih svojih članov, ki trpijo, in jim pomagati, je kruta in nečloveška družba. Vendar družba ne more podpreti svojih trpečih članov, če tega niso zmožni narediti posamezniki, posameznik pa ne more sprejeti trpeljenja drugega, če sam ne najde smisla trpljenja, poti očiščenja in rasti v zrelosti, potovanja upanja. Sprejeti trpečega pravzaprav pomeni naložiti si trpljenje drugega na svoje rame tako, da trpljenje drugega postane tudi moje trpljenje. Ko se trpljenje razdeli, ga začne prežemati luč ljubezni. Te trenutke dobro opiše latinska beseda con-solatio, kar pomeni biti z drugim v njegovi osamljenosti. Sposobnost sprejeti trpljenje v imenu dobrote, resnice in pravičnosti je bistveni merilo človeštva. Če sta moje blagostanje in varnost pomembnejši kot resnica in pravičnost, potem prevlada moč močnejših in zmagata nasilje in neresnica, zato moramo na prvo mesto postaviti resnico in pravičnost. Trpeti z drugimi in za druge, trpeti v imenu resnice in pravičnosti, trpeti, da bi postali oseba, ki resnično ljubi – to so temeljne prvine človeštva. Če jih bomo prezrli, bomo uničili človeštvo. Pa smo sposobni? Je drugi dovolj pomemben? Sposobnost trpeti v imenu resnice je merilo človeštva. Svetniki, ki so se dan za dnem popolnoma darovali za druge, so bili tega sposobni.