Dinesh D'Souza: Kaj je tako lepega v krščanstvu?

RIM (Božič 2007, RV) – Zasluge in krivde Boga in vere so še vedno priljubljena tema sodobnih knjig. Delo Kaj je tako lepega v krščanstvu? Dinesha D'Souze, ki je izšlo nedavno, izpostavlja mnoge dragocene prispevke krščanstva družbi. Avtor, ki je raziskovalec na Inštitutu Hoover na univerzi Stanford, piše, da je ena največjih težav sodobnega časa nepoznavanje vloge krščanstva v preteklih stoletjih. Za propad Rimskega imperija, trdi D'Souza, ni krivo krščanstvo, temveč je to bila posledica rimskega propadanja in vdora barbarov, medtem ko so katoliški menihi ohranili izobraževanje in znanost, prav tako pa so spreobrnili barbare. Tudi zahodna umetnost, literatura in glasba veliko dolgujejo krščanstvu, piše avtor, kajti mnoga stoletja so tudi umetniki, ki so sicer zavračali krščanstvo, ustvarjali dela, ki so se navezovala na krščanske teme. Pomembno vlogo pa je krščanstvo odigralo tudi pri razvoju politik v zahodni civilizaciji. D'Souza spominja na evangelij po Mateju, kjer je rečeno, da je cesarju potrebno dati, kar je cesarjevega, Bogu pa kar je Božjega. To pa je izvor ločevanja Cerkve in države, piše D'Souza in nadaljuje, da ta ločitev po eni strani preprečuje izgrede teokratske vlade, po drugi strani pa je izvir zamisli o omejevanju oblasti, po katerem je državna oblast omejena in mora spoštovati veroizpoved vsakega posameznika. Nasprotniki Cerkve, opozarja avtor knjige, hočejo uničiti vero in na njej temelječe vrednote, da bi se lahko polastili družbe in ji vsilili svoje poglede. Ta proces pa vernike postavlja na raven drugorazrednih državljanov, opozarja D'Souza in dodaja, da se ločitev Cerkve od države ne bi smelo izkoriščati kot orožje proti krščanstvu, temveč bi se jo moralo uporabljati kot vir verske svobode in miru v družbi.
V svoji knjigi D'Souza izpostavlja tudi prizadevanje krščanstva za zaščito človekovega dostojanstva. Krščanski nauk ščiti tudi dostojanstvo grešnikov in tistih, ki jim ne uspeva, pa tudi revnih in ponižnih. Kristus govori o preoblikovanju vrednot, po katerem bodo zadnji prvi in nekoč prezirane vrednote postanejo visoko na lestvici človeških idealov, piše avtor in dodaja, da Cerkev s pomočjo obraambe človekovega dostojanstva zagotovalja tudi navdihe za različne pobude, med njimi na primer kampanje: proti suženjstvu, za demokracijo in spodbujanje samovlade. Prav tako pa je že spodbudila prve poskuse oblikovanja doktrine o človekovih pravicah. Tudi mnoge konvencije in deklaracije veliko dolgujejo krščanstvu. Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je leta 1948 sprejela Organizacija združenih narodov, piše D'Souza, temelji na krščanski predpostavki, da ima vsako življenje neskončno vrednost in da so si človeška bitja med seboj enaka.
Drugi pomemben prispevek krščanstva svetovni družbi, nadaljuje D'Souza, je podelitev posebnega statusa zakonski zvezi in družini. Izhodišča na katerih sloni družinsko življenje je namreč v družbo vneslo krščanstvo, je rečeno v knjigi, in od takrat družina ni več podrejena državi, saj je bila povzignjena v zakramentu svetega zakona. Krščanstvo je uvedlo tudi strinjanje obeh zakoncev o sklenitvi zakonske zveze in zavrnilo prisilno sklepanje zakona, piše D'Souza. Krščanstvu pripiše pomen tudi pri razvoju kapitalizma, saj so bili srednjeveški teologi prvi, ki so razvili osnovna pravila ekonomije, evropski samostani pa so bili središča kupčij. Podobno so kristjani veliko prispevali k razvoju znanosti, na kar je pred dvema letoma v Regensburgu spomnil tudi papež Benedikt XVI., ko je izpostavil poudarjanje pomena razuma. D'Souza dodaja, da moderna znanost temelji na prizadevanjih srednjeveških kristjanov ter da so največji dosežki delo kristjanov. Publicist Iam Buruma je v komentarju za časopis Los Angeles Times letos septembra zapisal, da je vera sodeč po najbolj prodanih knjigah znamenje primitivnosti in zaostalosti, poleg tega pa je tudi odgovorna za nasilje, zatiranje, revščino in bolezni. Vera ni popolna, piše Buruma, v mnogih primerih pa je moč za dobro. Komentator spomni na Filipine, Južno Korejo in Kitajsko, kjer so se kristjani močno zavzeli za demokracijo. V svetu političnih pritiskov in moralne korupcije so verske vrednote alternativni moralni svet, še poudarja Buruma. Nadškof v Quebecu kard. Marc Ouellet pa opozarja, da v njegovi nadškofiji vera izgublja moč, ljudje pa so brez načrtov za prihodnost in brez motivacije, trpijo nestalnost in se nagibajo k površinskim vrednotam. Podobne skrbi ima tudi irski škof Donal Murray. Ko je v začetku novembra govoril o odnosu med versko in sekularizirano sfero, je dejal, da se je svet iz družbe, kjer je bilo javno izpovedovanje vere pravilo, spremenil v družbo, ki se javnega izražanja vere sramuje.