Prebiramo Spe Salvi – molitev kot šola upanja

SPE SALVI (nedelja, 23. december 2007, RV) – V zadnjem delu okrožnice Spe Salvi ali Odrešenjsko upanje nam papež Benedikt XVI. predstavi nekaj smernic, s pomočjo katerih se naučimo živeti upanje. Temeljnega pomena je molitev, ki jo Sveti oče poimenuje šola življenja. Ko me nihče več ne posluša, me Bog še vedno posluša. Ko se ne morem z nikomer več pogovarjati, lahko govorim Bogu. Ko mi nihče več ne more pomagati v potrebah in pričakovanjih, ki presegajo človekove zmožnosti, mi le Bog lahko pomaga. Ko se pogrezam v popolno samoto – v molitvi ne bom nikoli popolnoma sam. Sv. Avguštin v eni svojih homilij opisuje tesen odnos med molitvijo in upanjem. Človek je bil ustvarjen za velike stvari – za Boga samega. A človekovo srce je premajhno za veličino, ki ji je namenjen, zato se mora razširiti, razpreti. Bog z odtegovanjem svojega daru krepi naše hrepenenje; skozi hrepenenje razteza in razširja našo dušo in povečuje njene zmožnosti, da bi ga sprejeli. Sv. Avguštin s prispodobo opiše proces, v katerem se človeško srce širi in pripravlja. Bog želi človeka napolniti z medom, ki je simbol Božje nežnosti in dobrote. Vendar če je človek napolnjen s kisom, kam bo dal med? Srce je posoda, ki se mora povečati in očistiti, osvoboditi kisa in okusa po njem. Slednje zahteva veliko bolečega napora, vendar le na ta način postanemo pripravljeni, da sprejmemo, kar nam je namenjeno. Ne le da se odpremo za Boga, odpremo se tudi ta druge, da bi postali božji otroci. Pri molitvi ne gre za to, da bi izstopili iz zgodovine in se zaprli v svoj ograjeni kotiček sreče. Ko resnično molimo, doživljamo notranje očiščevanje, ki nas odpira za Boga in tako tudi do drugih ljudi. V molitvi se moramo naučiti, kaj lahko Boga zares prosimo. Naučiti se moramo, da ne moremo moliti proti drugim. Ne moremo prositi za površinske in udobne stvari, ki jih želimo v nekem trenutku, saj gre pri tem za napačno razumevanje upanja, ki nas vodi stran od Boga. Naučiti se moramo očistiti naše želje in upanja. Osvoboditi se skritih laži, s katerimi zavajamo sami sebe. Bog vidi onkraj njih in kadar stopimo pred Boga smo prisiljeni, da te laži prepoznamo. Neuspeh pri prepoznavanju moje krivde, utvara o moji nedolžnosti, me ne opravičuje in ne odrešuje, kajti sposoben sem prepoznati zlo v sebi. Moje srečanje z Bogom prebuja mojo vest na tak način, da se ta ne usmerja več na samoopravičevanje in ni le slučajni odsev mene in drugih, temveč postane zmožnost za poslušanje Boga samega. Da bi dosegli tako očiščenje, mora biti molitev zelo osebna, biti mora srečanje med mojo intimnostjo in živim Bogom. Po drugi strani pa nas morajo pri molitvi usmerjati tudi velike molitve Cerkve, svetnikov, liturgične molitve. Molitev mora vedno vsebovati oboje: občo in osebno molitev. Samo na ta način lahko govorimo Bogu in le tako Bog govori nam. Na ta način gremo skozi očiščevanje, preko katerega postanemo odprti za Boga in pripravljeni služiti sočloveku. Postanemo zmožni velikega upanja in postanemo prinašalci upanja drugim. V krščanskem pomenu je upanje vedno tudi upanje za druge. To je dejavno upanje, v katerem si prizadevamo, da bi preprečili tok stvari, ki pelje proti sprevrženemu koncu. Krščansko upanje je dejavno upanje v tem smislu, da ohranjamo svet, ki je odprt za Boga. Samo na ta način upanje ostaja resnično človeško upanje.