Sveti oče sprejel člane Rimske kurije

VATIKAN (petek, 21. december 2007, RV) - Sveti oče je dopoldne v Konzistorialni dvorani sprejel kardinale, nadškofe, škofe in direktorje Governatorata, da bi jim voščil božične in novoletne praznike. To srečanje je za svetega očeta lepa priložnost, da nakaže izhodišča, kako naj beremo in razumemo njegova apostolska prizadevanja v iztekajočem se letu.
V središču današnjega papeževega govora članom Rimske kurije je bil njegov obisk v Braziliji, v Aparecidi, kjer je odprl V. splošno zasedanje škofovskih konferenc Latinske Amerike in Karibov. Med ostalimi pomembnimi dogodki v tem letu je na kratko navedel Pismo škofom, duhovnikom, redovnikom, redovnicam in vernikom na Kitajskem, apostolsko potovanje v Avstrijo, srečanje z mladimi v Loretu in srečanje med verstvi v Neaplju.
Sedaj pa na kratko poglejmo, kako je sveti oče zastavil razlago svojega apostolskega potovanja v Brazilijo, in posredno vseh navedenih velikih dogodkov in kako naj beremo njihovo teološko, cerkveno in duhovno sporočilo. Papežev današnji govor Rimski kuriji je velika mojstrovina tudi z govorniškega vidika. Svoje pozorne poslušalce je mojstrsko pripravil na bistvo sporočila tako, da je najprej izvirno opisal srečanje z mladimi v Braziliji, nato razglasitev blaženega Frei-a Galvaoa za svetnika, potem obisk Farme upanja, kjer se zdravijo odvisniki od mamil, z brazilskimi škofi v Sao Paolu in končno s predstavniki vseh 22 škofovskih konferenc Latinske Amerike in Karibov v Aparecidi v osrednjem brazilskem Marijinem svetišču.
In tu je sveti oče začel svojo ključno razlago osrednjega cerkvenega dogodka za Latinsko Ameriko. Celotna Cerkev v Latinski Ameriki je mesec dni razmišljala o tem, kako naj bo vsak kristjan »učenec in misijonar Jezusa Kristusa, da bi v Njem imeli življenje«. Ob tem naslovu se je papež vprašal, ali mar ta naslov ni preveč intimen, notranji in ne zapira vere v neko zasebno področje? In to v trenutku zgodovine, ko cela zelena celina stoji pred izzivi pravičnosti, miru, svobode in drugimi, ki zahtevajo popolno zavzetost vseh ljudi dobre volje?
Ključna beseda celotnega dušnopastirskega načrta Cerkve v Latinski Ameriki in na Karibih je: najti življenje, živeti pravo življenje. S tem pa celotna tematika predpostavlja, da je tako življenje možno najti le, kadar je kristjan Kristusov učenec, ko si prizadeva, da bi izpolnil Jezusove besede in živi v stalni prisotnosti s Kristusom. Kristjani v Južni Ameriki in po vsem svetu, so torej povabljeni, da postanejo bolj Jezusovi učenci, kar smo v bistvu že po krstu. Toda kako človek postane Jezusov učenec, kako ga prav spozna? Tako, da ga posluša, kako nam govori v Svetem pismu, da se z njim srečuje v molitvi, osebni in skupni v Cerkvi, v zakramentih in v pričevanjih svetnikov. Nato je sveti oče tehtno razložil, da se s Kristusom ne moremo srečati le teoretično. Postati učenec pomeni podati se na pot vzgoje, ko vsak vzgaja svoje bistvo, svoj način biti človek in kristjan, da smo na poti biti pravični ljudje. V stari zavezi je bil pravičen tisti, ki je živel po postavi, po Božji besedi, ki je naredila človeka pravičnega. V krščanstvu pa je drža biti Jezusov učenec izražena z besedo vernik. Tukaj vera pomeni, vključuje vse. Ta beseda v krščanstvu pomeni hkrati biti s Kristusom in biti pravičen. V veri prejmemo Kristusovo pravičnost, jo živimo v prvi osebi in jo prenašamo na druge, jo delimo z bližnjimi. Dokument iz Aparecide konkretizira vse to, ko razlaga, kaj evangelij pravi o človekovem dostojanstvu, o življenju, o družini, o zanosti in tehnologiji, o človeškem delu, o vsesplošni namembnosti zemeljskih dobrin in o ekologiji. V vseh teh razsežnostih se uresničuje naša pravičnost, v njih kristjan živi svojo vero in daje odgovore na izzive časa.
Zaradi vsega tega je kristjan vedno tudi misijonar, oznanjevalec evangelija, ker to kar je prejel, ne more držati le zase. O tem pa več v naši nedeljski oddaji.