Prebiramo okrožnico Spe Salvi: prava podoba krščanskega upanja

SPE SALVI (četrtek, 20. december 2007, RV) – Človek ostaja svobodno bitje in ker je njegova svoboda tudi krhka, kraljestvo dobrega ne bo nikoli dokončno vzpostavljeno na tem svetu. Vsak, ki obljublja boljši svet, ki bi trajal večno, daje prazne obljube, saj spregleda človekovo svobodo, ki jo je potrebno nenehno premagovati v imenu dobrega. Če bi obstajale družbene strukture, ki bi lahko zagotovile trajno in dobro stanje sveta, bi bila zanikana človekova svoboda. Vsaka generacija se mora zato na novo lotiti težavnega iskanja prave poti za ureditev človeških zadev in na novo oblikovati vzorce svobode in dobrega. Dobro oblikovane družbene smernice pa same po sebi niso dovolj. Človek ne more biti odrešen le od zunaj. Tisti, ki trdijo, da se bo človek osvobodil preko znanosti, se motijo. Znanost lahko prispeva k oblikovanju bolj človeškega sveta, vendar lahko človeštvo tudi uniči. Človeka ne odrešuje znanost – človek je odrešen z ljubeznijo. Ko nekdo izkusi veliko ljubezen, gre za trenutek »odrešenja«, ki daje nov smisel človekovemu življenju. Vendar pa bo kmalu spoznal, da ljubezen sama po sebi ne daje odgovor na vprašanje njegovega življenja. Gre za ljubezen, ki ostaja krhka in lomljiva. Uniči jo lahko smrt. Človek namreč potrebuje brezpogojno ljubezen, potrebuje gotovost, v kateri bo lahko dejal, da ga nič ne more ločiti od božje ljubezni v Jezusu Kristusu. Le takrat, ko ta absolutna ljubezen obstaja v svoji absolutni gotovosti, je človek »odrešen«, ne glede na to, v kakšnih razmerah se nahaja. To pomeni stavek: Jezus Kristus nas je odrešil. Samo Kristus nam daje gotovost o Bogu. V tem smislu je tisti, ki ne pozna Boga, in goji različna upanja, navsezadnje brez upanja, brez temeljnega upanja, ki hrani življenje v celoti. Upanje, ki vzdrži kakršnokoli razočaranje, je lahko le Bog, ki nas ljubi. Tisti, ki se ga dotakne ljubezen šele zares spozna, kaj pomeni upanje, ki je usmerjeno na večno življenje. Življenje v pravem pomenu pomeni odnos z njim, ki je vir življenja. Če smo v odnosu z njim, ki ne umre, ki je Življenje samo po sebi in Ljubezen sama po sebi, potem zares živimo. Naš odnos z Bogom pa nastaja skozi povezanost z Jezusom – ne moremo ga doseči sami. Odnos z Jezusom je odnos s tistim, ki se je dal kot odkupnina za vse. Biti povezani z Jezusom pomeni vstopiti v njegov »biti za vse«. On nas obvezuje, da živimo za druge, kar pa postane mogoče le preko odnosa z njim. Mladi ljudje upajo na veliko ljubezen, na varnost nekega družbenega položaja v svojem poklicu. Ko se ta upanja izpolnijo, pa postane jasno, da ne dosegajo popolnosti. Človek ima potrebo po upanju, ki gre še naprej. Samo nekaj neskončnega ga bo zadovoljilo, nekaj, kar bo vedno večje od tega, kar lahko sam doseže. Naš sedanji čas je ustvaril upanje na popolni svet, ki se preko znanosti in politike, kaže kot nekaj dosegljivega. A tako na mesto svetopisemskega upanja v Božje kraljestvo stopa upanje v kraljestvo človeka. Jasno postaja, da se tako kraljestvo neprestano odmika in ga jaz, v tem trenutku najverjetneje ne bom doživel. Zato vedno ostaja vprašanje, kdaj je svet boljši, kaj ga dela dobrega, katere poti vodijo k temu dobremu. Ob koncu poglavja sveti oče še enkrat povzema: brez temeljnega upanja, vsakodnevni majhni in veliki upi niso dovolj. To veliko upanje je lahko le Bog, ki obsega stvarnost v celoti, in ki nam lahko podeli tisto, kar sami ne moremo doseči. Bog je temelj upanja. Ne kakršenkoli bog, temveč Bog s človeškim obličjem, ki nas je ljubil do konca. Njegovo kraljestvo ni umišljena bodočnost, postavljena nekam v prihodnost, ki ne bo nikoli prišla. Njegovo Kraljestvo je prisotno tam, kjer je ljubljen in kjer nas njegova ljubezen doseže.