Prebiramo Spe Salvi; debata o upanju v prejšnjem stoletju

SPE SALVI (torek, 18. december 2007, RV) – V našem prebiranju okrožnice Spe Salvi, nas je papež privedel do uvida, da se je Karl Marx bistveno zmotil, ko ni upošteval bistvene razsežnosti svobode, da se namreč človek vedno odloča za dobro ali za slabo in ne le za dobro, pa tudi, da Marx ni izdelal nobenega filozofskega pristopa, kako delovati po zmagi revolucije. Tukaj bi človek pričakoval, da bo papež posvetil kakšno stran okrožnice Spe Salvi Iljiču Uljanovu Leninu in njegovemu leninizmu, ki je to usodno miselno praznino zapolnil tako, da je razvil ruski anarhizem do stopnje, da je najboljši leninist tisti, ki v sebi najbolj sprosti rušilni in morilski instinkt v imenu revolucije. Papež pa je ostal na filozofski ravni in na samokritičnosti sodobnega krščanstva. Na tem mestu papež izrecno pove, da se mora krščanstvo vedno znova učiti in naučiti razumeti samo sebe izhajajoč iz svojih lastnih korenin in ne le od zunanje kritike, posebno še, ko gre za tako bistveno vprašanje, kot je upanje, in še posebej krščansko upanje.
Zato se papež ponovno vpraša, kaj resnično pomeni napredek, kaj obljublja in ne more obljubljati. Prva kritika vere v napredek se je pojavila že v 19. stoletju. V 20. stoletju pa je nemški filozof Theodor Adorno zelo drastično oblikoval probletatičnost vere v napredek, ko je dejal, da kadar napredek gledamo bolj od blizu je to le napredek od frače do megabombe. Takšen pogled na napredek je dejansko ena plat napredka, ki ga ni mogoče prikriti. To pa pomeni, da je znanstveni napredek dejansko dvoličen, ker po eni strani nudi ogromne možnosti za dobro, po drugi pa nas vodi pred neskončne prepade zla, ki poprej niso obstajali. Danes smo namreč priča, kako je napredek v rokah napačnih oseb dejansko postal strahoviti napredek v zlu. Kadar namreč v človeku ne stopata z roko v roki tehnični napredek in napredek v človekovi etični rasti in rast notranjega človeka, kakor uči sv. Pavel, takrat ne moremo govoriti o napredku, ampak o ogrožanju človeka in sveta. Na tem mestu sveti oče povzame dve veliki tematiki: razum in svobodo ter zastavi nekaj ključnih vprašanj. Razum je zares veliki Božji dar človeku in zmaga pameti nad nerazumnostjo je eden ciljev krščanske vere. Toda kdaj razum dejansko obvlada? Kdaj se je odcepil od Boga? Kdaj je postal slep za Boga? Mar je razum moči in delovanja ves razum? Če napredek, da bi resnično postal napredek potrebuje tudi moralni napredek človeštva, tedaj razum kot moč in delovanje nujno potrebuje dopolnitev v smislu, da v svoje delovanje vključi odprtost za odrešujočo moč vere in razlikovanje med dobrim in zlom. Razum samo tako postane resnično človeški. Postane človeški samo, kadar je sposoben nakazati pot svobodi. To pa je sposoben le, kadar gleda preko sebe samega. V nasprotnem primeru človekovo stanje konča v neravnovesju med materialno sposobnostjo in pomanjkanjem presoje srca, postane nevarnost za razum sam in za stvarstvo. Zato je nedvomno res, kakor je učil že Immanuel Kant, da kadar se »Božje kraljestvo« uresničuje brez Boga, neizbežno konča v sprevrženosti vseh stvari. Zato razum potrebuje vero, da bi resnično postal pravi razum; razum in vera potrebujeta drug drugega, da uresničita svoji pravi naravi in njuni poslanstvi. O pravem obličju krščanskega upanja pa v prihodnjem prebiranju Spe Salvi.