Prebiramo okoržnico Spe Salvi – o papeževi presojo filozofskih idej o upanju v 19. stoletju

SPE SALVI (nedelja, 16. december 2007, RV) – V našem prebiranju papeževe okrožnice o Odrešenjskem upanju smo prišli do njegove presoje filozofskih idej o upanju v 19. stoletju, torej v času po francoski revoluciji.
V tem času je tematika upanja še naprej tesno povezana z pojmoma razum in svoboda, ki sta zvezdi vodnici takratnega iskanja upanja. Z ravojem znanosti in tehnike je hkrati začelo nastajati novo družbeno stanje. Oblikoval se industrijski delavski sloj, tako zvani »industrijski proletariat«, ki je živel v vedno težjih razmerah. Te je nabolj natančno in grozljivo opisal Friedrich Engels, leta 1845. Bralcu je bilo jasno, da tako stanje ne bo moglo dolgo trajati. Tako se je po meščanski francoski revoluciji leta 1789 napovedovala nova, proletarska revolucija. Razvoj ni mogel napredovati z malimi koraki, potreben je bil veliki pretres, revolucionaren skok. Karl Marx je vzel ta izziv v svoje roke in izdelal načrt za revolucijo, ki naj bi dokončno rešila vprašanje odrešenja, ki ga je filozof Kant označil kot »Božje kraljestvo«.
Ker se je resnica v onostranstvo nekako oddaljila, je bilo treba opredeliti resnico tukaj na zemlji, ali tostransko stvarnost. Tako se je kritika nebes spremenila v kritiko stanja na zemlji, kritika teologije je postala kritika politike. Napredek, razvoj k dobremu, k dokončno dobremu svetu ne prihaja več samo od znanosti, ampak je njegov nosilec politika Karl Marx je to politiko zamislil z znastveno metodo, ki je upoštevala zgodovinske in družbene ustanove ter tako nakazal pot k revoluciji, k spremembam vseh stvari. Marx je sicer pristransko, a zelo natančno opisal stanje v tistem času in z veliko razčlenjevalno močjo začrtal pot revoluciji. Načrt ni bil le teoretičen, ampak je zamislil novo politično stranko, ki je leta 1848 postala komunistična stranka. Njegova obljuba je zaradi ostrine analize in jasno zastavljenih sredstev za korenite spremembe, očarala in še navdušeje vedno na novo. Marxova revolucija se je najbolj dosledno uresničila v Rusiji.
Toda zmaga revolucije je najbolj razkrinkala vse njene temeljne zmote. V čem se je torej Marx zmotil, se vpraša papež v okrožnici o Odrešenjskem upanju? On je natančno nakazal, kako izvesti revolucijo in preobrat. Toda ni povedal, kako naj stvari potekajo po prevratu, po revoluciji. Marx je preprosto pedpostavil, da se bo z razlastitvijo vladajočega razreda, s padcem politične oblasti in s podružabljanjem proizvodnih sredstev preprosto uresničil Novi Jeruzalem. Še več, revolucija bo sama po sebi izničila človekova notranja in javna protislovja in bo vsak človek jasno videl v svojo notranjost, bo vedel kako ravnati, delati dobro, ljudje pa bodo preprosto hoteli dobro drug drugemu. Marx pa tudi ni pripravil potrebnih novih političnih ustanov, ker je predvideval, da niso potrebne. Njegova največja zmota pa je še globlja. Pozabil je na dejstvo, da človek vedno ostane človek. Pozabil je na človeka in na njegovo svobodo. Pozabil je, da svoboda vedno ostane svoboda, tudi za zlo. Verjel je, da ko bo uredil gospodarstvo, bo vse na svojem mestu. Njegova prava zmota je njegov materializem, s katerim je človeka zaprl v materialni svet in v zgolj materialne odnose. In tu se vprašanje upanje na novo postavlja, v smislu, kaj lahko upamo?