Spe Salvi in upanje, ki ga prebujata znanost in praksa

SPE SALVI (torek, 11. december 2007, RV) – Sveti oče v svoji okrožnici, potem ko je temeljito razložil, kaj je krščansko upanje in kako so ga živele prve krščanske skupnosti, poda zgodovinski pogled na krščansko upanje od takrat do danes. V prejšnjem sestavku smo prišli nekako do konca srednjega veka in s papežem odgovorili na vprašanje ali je krščansko upanje individualistično ali pa ima skupnostno razsežnost. Odgovor je celovit, da je namreč krščansko upanje potrebno tudi vzgajati, če želimo, da bo tvorno gradilo tudi zdrave družbene strukture.
V odlomkih 16-23 okrožnice sveti oče izvirno govori o preoblikovanju pojmovanja krščanskega upanja v našem času. Ta preobrazba je v tem, da so ljudje sprejeli misel, da je krščansko upanje zgolj individualistično, zato kristjan beži pred svetom in sam ter s sebičnim namenom išče le odrešenje svoje duše. Pri tem pa zabriše celotno družbeno razsežnost svoje narave in krščanskega upanja. Kako je do tega prišlo, se vpraša papež v okrožnici Spe Salvi. Kot prve navede razloge, ki jih je opisal angleški politik in filozof Francis Bacon (1561-1626), ki pravi, da sta znanost in tehnika, ki sta omogočili odkritje Amerike in druge velike podvige človeštva, vzpostavili nove odnose človeka do narave. Ti poslej temeljijo na znanstvenih poskusih in metodologiji, s katero človek odkriva bistvo zakonitosti narave, jih razlaga in po možnosti obvladuje. Novost, pravi Bacon, je v novem odnosu med znanostjo in prakso. Kadar se ta novost prenese na teološko raven, potem naj bi odnos med znanostjo in prakso pomenil, da je človekovo gospodstvo nad svetom, ki ga je prejel od Boga in ga po izvirnem grehu izgubil, naj bi bilo to gospodstvo nad svetom ponovno vzpostavljeno. Ta trditev je skrajno resna. Do takrat je človeštvo verovalo, da sta tisto, kar je človek z izgonom iz zemeljskega raja izgubil, človek in človeštvo ponovno pridobilo, z vero v Jezusa Kristusa. In v tej veri je človek videl svoje odrešenje. Sedaj človek odrešenja, torej tistega, kar je z izvirnim grehom izgubil, ne pričakuje več iz vere, ampak od komaj odkrite povezave med znanostjo in prakso. S tem se sicer vera povsem ne zanika, hkrati pa na nek način za svet postane nepomembna. Takšen pragmatičen pogled na svet je povzročil krizo vere, ki je v našem konkretnem primeru tudi kriza upanja. Tako dobi upanje pri Baconu novo obliko in tudi novo ime, namreč vera v razvoj. Vendar se tako razmišljanje ne ustavi le pri odnosu med znanostjo in vero. O tem pa v prihodnjem prebiranju okrožnice.