Prebiramo okrožnico Spe Salvi: predstave o upanju v zgodovini

SPE SALVI (nedelja, 9. december 2007, RV) – Različni opisi, predstave o upanju v zgodovini so bile za mnoge kristjane spodbuda za življenje po veri in opustitev materialne vsebine njihovega življenja. V Pismu Hebrejcem avtor opisuje zgodovino upajočih, zgodovino, ki se razteza od Abela do pisateljevega časa. Ta tip upanja je v modernem času podvržen ostrim kritikam, saj naj bi bil odsev čistega individualizma, načina prepuščanja sveta njegovi bedi in zatekanja k zasebni obliki večnega zveličanja. Francoski jezuit Henri de Lubac je povzel nekaj značilnih misli te kritike, pri čemer je pokazal, da je zveličanje vedno bilo in je družbena stvarnost. Tudi Pismo Hebrejcem govori o »mestu« in zatorej o skupnostnem odrešenju. Predniki so v skladu s tem razumeli zlo, ki so ga razlagali kot uničenje edinosti človeštva, kot razdrobitev in ločitev. Zato odrešenje deluje kot ponovna vzpostavitev edinosti – z odrešenjem se ljudje ponovno zedinimo, ta zedinjena skupnost pa počasi začenja oblikovati svetovno skupnost vernikov. Sv. Avguštin v pismu Probu skuša prikazati nekatere ravni »znanega neznanega«, ki ga ljudje iščemo. Pri tem izhaja iz izraza blaženo življenje in spomni na svetopisemski psalm Blagor ljudstvu, ki mu gre tako, blagor ljudstvu, čigar Bog je Gospod (Ps 144:15). Da bi bili tudi mi del tega ljudstva in dosegli večno življenje pri Bogu, pa moramo uresničevati zapoved, katere namen je ljubezen, ki izvira iz čistega srca, dobre vesti in iskrene vere (1Tim 1:15), nadaljuje sv. Avguštin. Stvarno življenje, h kateremu vedno znova stremimo, je povezano z zedinjenostjo z ljudstvom, vsak posameznik pa ga lahko doseže s tem, da živi Mi, kar pa predpostavlja pobeg iz zapora našega Jaz-a. Kajti le v odprtosti tega vesoljnega subjekta se naše motrenje razširja in se odpira viru veselja, Ljubezni sami, Bogu. Ta k skupnosti naravnana vizija blaženega življenja prav gotovo presega le trenutni svet in kot taka istočasno ima opraviti tudi z ustvarjanjem tega sveta.
V srednjem veku so samostani veljali za kraje bega pred svetom in odstopa od odgovornosti za svet v iskanju zasebnega odrešenja. Bernard iz Clairvaux, ki je navdihnil mnogo mladih, da so vstopili v samostansko življenje, je na vse to gledal z drugega gledišča - menihi so namreč v njegovih očeh izpolnjevali dolžnost vse Cerkve in vsega sveta. Skliceval se je na besede psevdo Rufina, ki je zapisal, da človeška vrsta živi zahvaljujoč peščici ljudi. Bernard pa je trdil, da morajo kontemplativci postati kmečki delavci. Zato so mladi plemiči, ki so vstopili v njegov samostan, morali poprijeti za ročno delo. Sicer je trdil, da niti samostan ne more vzpostaviti Raja, bil pa je prepričan, da ga kot kraj praktično in duhovno obdelane zemlje mora pripraviti. Divje, zapuščeno zemljišče je rodovitno, drevesa napuha so posekana, kakršen koli plevel bi utegnil rasti v dušah je odtrgan in zemlja je pripravljena, da bo obrodila kruh za telo in dušo.