Sveti oče poslušal prvo adventno pridigo

VATIKAN (petek, 7. december 2007, RV) – V papeški hiši že desetletja v adventu in postu papeži in njihovi najožji sodelavci ob petkih poslušajo govore papeškega pridigarja, ki razgrinja teološke in druge pereče tematike danega trenutka v okviru bogoslužnega obdobja. Papež Benedikt XVI. je danes, na prvi petek v adventu, zjutraj ob 9.00 uri z najožjimi sodelavci poslušal prvo adventno pridigo papeškega pridigarja, p. Raniera Cantalamesse, v kapeli Odrešenikove Matere. Že naslov prve pridige Jezus iz Nazareta, 'eden izmed prerokov'? napove veliko vsebinsko novost letošnjih adventnih pridig.
Pater Cantalamessa je začel govor z navedkom iz Pisma Hebrejcem: Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svet. On je odsvit njegovega veličastva in odseva njegovo bistvo. S svojo mogočno besedo nosi vse. Potem ko je dopolnil očiščenje od grehov, je v nebesih sedel na desnico veličastva (1,1-3).
To besedilo iz Pisma Hebrejcem je veličastna sinteza celotne zgodovine odrešenja. Ta zgodovina ima dve obdobji. V prvem Bog govori po prerokih, po posrednikih. V drugem pa nam govori po svojem Sinu, govori nam osebno, brez posrednikov. Božji Sin je odsvit njegovega veličastva in odseva njegovo bistvo, ali kakor pravi veroizpoved, je Sin istega bistva z Očetom.
V luči te mogočne Božje besede, je dejal p. Cantalamessa, poskusimo razločevati med mnenji, ki danes krožijo o Jezusu, izven in znotraj Cerkve, na način, da bomo lahko na Božič naš glas pridružili glasu bogoslužja, da je Kristus Sin živega Boga (Mt 16,16). Na ravni zgodovinskih študij o Jezusu smo danes priče tako imenovani »tretji raziskavi«. Ta se razlikuje od prve, »stare raziskave«, ki se je navdihovala v racionalizmu in liberalizmu, ki sta prevladovala od konca 18. in vse 19. stoletje. Sredi prejšnjega 20. stoletja se je začela druga, »nova zgodovinska raziskava« kot odgovor na trditev nemškega biblicista Rudolfa Bultmanna, da do zgodovinskega Jezusa ne moremo priti in da je poleg tega to za krščansko vero v bistvu nepomembno.
V čem je torej bistvo »tretje raziskave«, v čem je drugačna od prvih dveh? Predvsem v gotovosti, da o zgodovinskem Jezusu lahko, zahvaljujoč zgodovinskim virom, vemo veliko več, kot so to domnevali v preteklosti. »Tretja raziskava« je drugačna od prvih dveh, je nadaljeval p. Cantalamessa, zaradi kriterijev, meril po katerih lahko dospemo do zgodovinske resnice o Jezusu. Prej je denimo, veljalo merilo, da je nekaj zgodovinsko res o Jezusu, v kolikor je v nasprotju z judovstvom, kadar je nek podatek iz judovskega izročila v popolnem nasprotju z evangelijskim poročilom. Drugo tako merilo je bilo, da je neko besedilo ali zgodovinski podatek pristen le takrat, ko je čisto nov in ga ni mogoče razložiti v okviru judovskega okolja tistega časa. Danes pa velja merilo, da je zgodovinski podatek ali besedilo pristno, če ga lahko razložimo v luči našega poznavanja judaizma in družbenega okolja v Galileji tistega časa.
Takšen pristop ima prav gotov vrsto prednosti. Prva je ta, da je razodetje nekaj trajnega v zgodovini. Jezus je postavljen v judovski svet v liniji svetopisemskih prerokov. Tak pristop pa opušča misel, da je krščanstvo možno pravilno razumeti na osnovi vplivov iz grškega sveta. Nevarnost tega pristopa pa je preveliko istovetenje Jezusa z zgolj judovsko zgodovino. Tako nekateri trdijo, da je bil zgodovinski Jezus le »karizmatični popotnik« ali da je bil zgodovinski Jezus »judovski poljedelec v Sredozemlju«. Taka težnja je očitno preveč pro-judovska. Zgodovinski Jezus v judovskem okolju pa nikakor ne more zabrisati velike novosti, ki jo je prinesel Kristus. V tem smislu Jezus pravi v evangeliju: Blagor pa tistemu, ki se nad menoj ne pohujša (Mt 11,6). »Tretja raziskava« poleg tega išče odgovor tudi na dejstvo, da je Kristusov prihod na svet spremenil svet. V eni naših prihodnjih oddaj bomo govorili o tem, kaj dejansko prinaša »tretja raziskava«.