Duhovna misel p. Vilija Lovšeta za praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije

PRIDIGA (petek, 7. december 2007, RV) - Praznik brezmadežnega spočetja Device Marije nas povabi na začetek našega odrešenja. Dobrota, ki jo je Bog izkazal Mariji, je namenjena vsakemu človeku, tudi tebi in meni, dragi poslušalec in draga poslušalka.
Marija se sreča z Bogom z vsem svojim bitjem. Zaradi njenega zaupanja Bogu postane Božje bivališče. Tudi mi smo ljudje kakor ona. Povabljeni smo in dana nam je možnost, da tudi sami postanemo Božje prebivališče med ljudmi.
Edina razlika med Marijo in nami je v tem, da ona ni podlegla prevari o kateri govori pripoved o grehu v današnjem prvem berilu. Kot človek je doživela najtrše preizkušnje. Ker pa je svojo človeškost popolnoma zaupala Bogu, je s tem njegovi ljubezni omogočila, da se v Sinu pokaže vsem nam in nas reši prevare in laži o življenju. Skupaj s svojim Sinom je globoko okusila trpljenje in sedaj spremlja vsako naše trpljenje, da bi se tudi mi sredi trpljenja odprli izkušnji ljubezni. Trpljenje v njej ni rodilo odpora, drama ji ni ukradla vere in ljubezni, njeno delovanje ji ni umazalo vesti, je ni v srcu zadušilo. Odkod njej vsa ta moč? Računala je na Gospoda in mu zaupala.
Mi pa se pustimo prevarati. Kako? Tako, da se z lažjo o sebi, bližnjih in Bogu pričnemo pogovarjati. Laž in prevaro vzamemo resno. Ukrade nam čas, mir, dragocenost, smisel in smer življenja. Iz našega srca naredi puščavo, kjer vlada ubijajoča samota. Da je to res nam kaže naš odpor in upor do Boga, do sebe, do bližnjih in življenja. Vse dokler verjamemo laži in ji dajemo težo izgubljamo svojo človeškost in jo uničujemo tudi drugim. Izgubimo se in se znotraj sebe in raztreščimo na tisoč koščkov. Ne zmoremo živeti drugače kakor v nenehnem protislovju s seboj in z vsemi. Začnemo živeti kot sovražniki samega sebe, ljudi in dogodkov. Vse kar se dogaja razumemo kot osebni napad nase in grožnjo za svoje življenje. Zaradi tega zelo trpimo. Šele v trpljenju s težavo odkrijemo sledi naše resnične človeškosti in v njej domotožje po Bogu.
Razlog za trpljenje je en sam: bojimo se Boga, zato nas je sram svoje nagote. Ne maramo je. Zato jo skrivamo sebi in bližnjim. Sram nas je ker smo izgubili svojo nedolžnost in brezmadežnost. Najhujša prevara pa je v tem, da mislimo, da se bomo strahu pred Bogom znebili tako, da svoj sram zatajimo in Boga ignoriramo.
K sreči Bog človeka ne neha iskati. Kliče mu: »Kje si?« in nenehno trka na vrata našega srca. Ne moti ga, če nas je strah. Če temu trkanju in nežnemu povabilu znamo prisluhniti spet doživimo moč življenja, se vrnemo k drevesu življenja, ki je Kristus Gospod. Na tak način naša človeškost spet postane Božje bivališče in vir sreče, blagoslova in miru.
Celoten Marijin življenjski cilj je bil, da postane Božje bivališče. Bivališče za Boga. To je njena največja človeška želja in izkušnja. Ta izkušnja, ki je bila podarjena Mariji, lahko po njenem Sinu, postane dostopna vsem in vsakomur. Za vsakega izmed nas Marija prosi, da bi doživeli kako čudovito in osrečujoče je živeti samega sebe kot Božje bivališče, kot božjega sina ali hči, kot brata ali sestro drugim ljudem. Marijino bitje je izraz božjega bivališča med ljudmi. Ona je prva pričevalka svojega Sina in posreduje za slehernega človeka vseh časov, da bi v svojem telesu zaživel kot Božje bivališče. On je naše bivališče, mi pa smo njegovo. To je najbolj razumen in ustvarjalen način življenja in pogleda na svet. V to nas vabi brezmadežno spočetje Device Marije.