Prebiramo okrožnico Spe Salvi: večno življenje

SPE SALVI: VEČNO ŽIVLJENJE (četrtek, 6. december 2007, RV) – Vprašati se moramo, ali tudi nam, kakor prvim kristjanom, krščanska vera pomeni upanje, ki spreminja in krepi naše življenje. V iskanju odgovora se ozrimo na besede iz obreda svetega krsta, ki izražajo otrokovo sprejetost v občestvo vernikov in njegovo ponovno rojstvo v Kristusu.
Na duhovnikovo vprašanje staršem, kaj želijo od Cerkve za svojega otroka, starši odgovorijo, da vero, ki daje večno življenje. To je tisto, kar pomeni biti krščen, kar pomeni postati kristjan. Krst ni le neko dejanje socializacije ali dobrodošlica Cerkve novemu članu. Starši za svojega otroka želijo nekaj več. Pričakujejo, da bo vera dala njihovemu otroku življenje – večno življenje. Vera pa je bistvo upanja. S tem pa se postavlja novo vprašanje: Ali zares želimo večno živeti? Morda številni ljudje danes zavračajo vero preprosto zato, ker se jim večno življenje ne zdi privlačno. Kar želijo, ni večno življenje, temveč to sedanje življenje, za katerega je vera v večno življenje nekaj motečega. Živeti za vedno – brez konca – se kaže prej prekletstvo kot dar. Smrt bi res želeli odložiti, kolikor se pač da. Ampak živeti neprenehoma, brez konca – zdi se enolično in navsezadnje nevzdržno.
Sv. Ambrož, eden od cerkvenih očetov, v pogrebnem govoru pravi, da smrt ni bila del narave, temveč je del narave postala. Bog na začetku ni dal smrti, odredil jo je kot zdravilo. Človeško življenje nosi zaradi greha breme neprestanega napora in nevzdržne žalostni. Zlu je morala biti postavljena meja; smrt je morala obnoviti, kar je življenje zapravilo. Brez pomoči milosti je nesmrtnost bolj breme, kakor pa blagoslov. Smrt potem ni razlog za žalovanje, temveč je razlog za odrešitev človeštva, trdi sv. Ambrož.
Odstranitev smrti ali njena preložitev na nedoločen čas bi pomenila nemogoče stanje in posamezniku ne bi prinesla nobene koristi. Očitno je, da je v našem vedenju neko protislovje, ki kaže na notranje protislovje bivanja. Po eni strani nočemo umreti. Po drugi pa tudi nočemo živeti v nedogled. Kaj torej v resnici želimo? Naša protislovna drža nam odstira še globlje vprašanje: Kaj je pravzaprav »življenje«? In kaj pomeni »večno življenje«? So trenutki, ko nam je popolnoma jasno, kako bi moralo biti. Vendar to, kar mi imenujemo življenje v našem vsakdanjem jeziku, sploh ni pravo življenje. Sv. Avguštin je zapisal, da hočemo le eno stvar – blagoslovljeno življenje, življenje, ki je preprosto rečeno le življenje, le sreča. To je tisto, kar prosimo v naših molitvah. In Avgušin nadaljuje, da navsezadnje sploh ne vemo, kaj želimo, kaj zares hočemo. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, navaja sv. Pavla (Rim 8,26). V nas je neko učeno neznanje - docta ignorantia. Ne vemo, kaj bi zares radi, ne poznamo tega pravega življenja; hkrati pa vemo, da mora biti nekaj, nekaj, kar ne poznamo in kar nas priteguje.
Sv. Avguštin nam opisuje bistveni položaj človeka. Položaj, ki omogoča rast vsem njegovim protislovjem in upom. Na nek način želimo življenje samo po sebi, pravo življenje, ki se ga niti smrt ne more dotakniti; hkrati pa ne vemo ničesar o tistem, k čemur nas priteguje. Ne moremo, da se ne bi po tem stalno stegovali, vemo pa, da kar lahko doživimo ali dosežemo ni to, po čemer hrepenimo. Ta neznana »stvar« je pravo »upanje«, ki nas žene. A ker je neznana je hkrati razlog brezupa in naporov. Izraz »večno življenje« daje ime temu znanemu »neznanemu«. Gre za nezadosten izraz, ki povzroča zmedo. Beseda »večno« namiguje na nekaj neskončnega, kar nas navdaja s strahom; beseda »življenje« pa našo misel usmerja na življenje, ki ga poznamo in ljubimo in nočemo izgubiti, čeprav nam pogosto prinese več trpljenja kot zadovoljstva. Predstavljati si sebe izven časovnosti in na nek način občutiti večnost, ne pomeni brezkončne dneve v koledarju. Pomeni izjemen trenutek zadovoljstva, v katerem smo sprejeti v popolnost in v katerem tudi mi sprejmemo popolnost. Večno življenje je kakor potopitev v ocean neizmerne ljubezni, trenutek v katerem čas prej in potem več ne obstaja. Le poskušamo lahko dojeti idejo, da tak trenutek pomeni življenje v polnem smislu – vedno znova se potopiti v prostranost bivanja, v katerem nas preprosto prevzema veselje. Jezus je to izrekel z besedami: »Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.« (Jn 16,22) V tej smeri moramo razmišljati, če hočemo razumeti smoter krščanskega upanja, razumeti, k čemu nas vodi naša vera, naše bivanje v Kristusu.