Kard. Francis Arinze o adventu

VATIKAN (torek, 4. december 2007, RV) - Kard. Francis Arinze, prefekt Kongregacije za bogoslužje in zakramente, je v pogovoru za naš Radio strnjeno povzel pomen in cilj adventnega časa.
Vsebina in pomen adventnega časa je poglobljena priprava na praznik Gospodovega rojstva. V adventu kristjani razmišljamo o prvem prihodu Božjega Sina med ljudi, ko se je učlovečil. Advent pa je tudi čas, ko človekov duh nekako samodejno odkriva napovedani in pričakovani drugi Kristusov prihod v slavi ob koncu sveta. Advent je torej najprej priprava na Božič, je pa tudi čas, ko Cerkve in vsak kristjan z veliko pozornostjo motri veliko skrivnost Božjega Sina, ki si je privzel človeško naravo in se iz ljubezni do nas vključil v našo, človeško zgodovino, in da bi nas odrešil je prišel iz nebes. To je gotovo bistveni pomen adventa, vse ostalo so posebni vidiki, ki so lahko tudi zelo pomembni.
Na vprašanje našega novinarja, kateri so pomembni vidiki, sporočila in pozivi, ki jih Cerkev v tem bogoslužnem času želi posebej naglasiti, je kardinal Arinze dejal, da je vse osredotočeno na učlovečenje. Božji Sin je stopil v človeško zgodovino, da bi jo odrešil. Postal je človek in se je rodil iz Device Marije, kot je to napovedal že prerok Izaija, da bo Devica rodila Odrešenika sveta. Vse je torej osredotočeno v učlovečenje, kar adventno bogoslužje posebej naglasi od 17. decembra dalje, ko vsak dan odkriva nov vidik Odrešenika. Začne namreč z vzdevkom, da je Odrešenik Modrost, da je luč izraelskega ljudstva, Jessejeva korenina, iz katere se je rodil kralj David, da je večna bleščeča luč z vzhoda, kralj ljudstev in vse do Emanuela, kar pomeni Bog z nami. Vsi ti naslovi so zelo zgovorni in vsebinsko bogati in so osredotočeni na učlovečenje. V vse to dogajanje je na poseben način vključena Devica Marija. Zato je tudi pobožnost do Marije poseben vidik adventa. Kako naj bi dobili Božjega Sina brez Matere? Adventni čas je torej za vse silno pomemben, ker nam omogoča, da odrešenjsko stvarnost poglobljeno beremo in jo živimo. V pogovoru tudi ni moglo izostati vprašanje, kako se okrožnica Svetega očeta o krščanskem upanju vključuje v adventni bogoslužni čas. Kardinal je dejal, da je adven po svoji vsebini čas pričakovanja in upanja in da nas prav upanje odrešuje. Sveti oče zelo povezuje dve teološki kreposti, vero in upanje. Upanje temelji na veri, kot uči nova zaveza. Središče našega upanje ja Jezus Kristus, Odrešenik. Kristjani ne upamo v idejo ali slogan, ampak v Jezusa Kristusa, ker v Njem vse dobiva svoj pomen, tako tudi molitev, delovanje, trpljenje, pa tudi vse tisto notranje teženje kristjanovega življenja, ki ga Sveti oče na koncu okrožnice opiše, ko razmišlja o Mariji, ki je zvezda našega upanja in nas uči ter vodi, kako naj upamo. Resnično je lepo, da nam je Sveti oče podaril okrožnico o upanju prav v adventu.