Sveti oče začel novo bogoslužno leto s slovesnimi večernicami

VATIKAN (nedelja, 2. december 2007, RV) - Papež Benedikt XVI. je skupaj s Cerkvijo začel novo cerkveno leto s slovesnimi večernicami v baziliki sv. Petra.
Govor med slovesnimi večernicami je začel s trditvijo, da je adventni čas na poseben način čas upanja. Ta temeljna krščanska drža se vsako leto prebudi v našem srcu, ko se pripravljamo na rojstvo Kristusa Odrešenika. Z njo pa se krepi tudi naše pričakovanje Gospodovega drugega prihoda ob koncu časov. Prvi del adventa zelo naglaša prav zadnji Gospodov prihod. Tako apostol Pavel v berilu spodbuja kristjane, naj bodo neoporečni, pa tudi, da pogumno pričakujejo Gospodov prihod, ker je Gospod zvest in bo gotovo dal svetost vsem, ki ga pričakujejo. Bogoslužje večernic pa prebuja upanje in ga nakazuje, ko pravi, da se na obzorju kaže luč Odrešenika, ki prihaja, kajti na dan njegovega prihoda bo sijala velika luč, Gospod bo prišel v vsej svoji slavi in njegov sijaj bo napolnil vse stvarstvo. Iz evangelija po Janezu pa vemo, da je luč naslov, ki ga evangelist daje samo Bogu. V veri pa tudi izpovedujemo je Jezus Kristus »Bog od Boga in Luč od Luči«.
Večji del svojega govora, sinoči med slovesnimi večernicami, je Sveti oče posvetil svoji drugi okrožnici Odrešenjsko upanje in dejal, da je prav tej veliki krščanski tematiki o upanju želel posvetiti svojo okrožnico. Cerkvi jo je podaril na prvo adventno nedeljo, da bi jo krščanske skupnosti in posamemezniki med pripravami na Božič lahko brali, o njej premišljevali in tako odkrivali lepoto in globino krščanskega upanja. Krščansko upanje je namreč neločljivo vezano na poznavanje Gospodovega obličja, tistega obličja, ki ga je Jezus, Edinorojeni Sin, razodel s svojim učlovečenjem, med svojim zemeljskim življenjem predvsem pa v trpljenju, smrti in vstajenju. Pravo in gotovo upanje je tako utemeljeno v veri v Boga, ki je Ljubezen, usmiljeni Oče, ki je tako ljubil svet, da je poslal svojega edinega Sina, da bi v njem ljudje in vse stvari imeli življenje v izobilju. Papež je nato nizal vrsto razmišljanj, ki so poglabljala in odkrivala nove razsežnosti krščanskega upanja. Svojo pravo kratko razpravo o krščanskem upanju je zaključil z mislijo sv. Avguština, ki je v svojih Izpovedih zapisal: Lahko bi verjeli, da je tvoja Beseda daleč od človeka, se ga ne dotika in bi mogli obupovati nad nami samimi, ko ta Beseda ne bi postala meso in ne bi prebivala med nami (Izpovedi, X,43,69). Naj nas vodi Ona, ki je v srcu in telesu nosila učlovečeno Besedo. O Marija, Devica v pričakovanju in Mati upanja, v vsej Cerkvi oživi duh adventa, pričakovanja Gospoda, da se bo vse človeštvo napotilo k Betlehemu, kamor je prišlo in ponovno prihaja Sonce, ki vzhaja iz višave, Kristus naš Bog.