Sveti oče začel novo bogoslužno leto s slovesnimi večernicami
VATIKAN (nedelja, 2. december 2007, RV) - Papež Benedikt XVI. je skupaj s Cerkvijo
začel novo cerkveno leto s slovesnimi večernicami v baziliki sv. Petra. Govor
med slovesnimi večernicami je začel s trditvijo, da je adventni čas na poseben način
čas upanja. Ta temeljna krščanska drža se vsako leto prebudi v našem srcu, ko se pripravljamo
na rojstvo Kristusa Odrešenika. Z njo pa se krepi tudi naše pričakovanje Gospodovega
drugega prihoda ob koncu časov. Prvi del adventa zelo naglaša prav zadnji Gospodov
prihod. Tako apostol Pavel v berilu spodbuja kristjane, naj bodo neoporečni, pa tudi,
da pogumno pričakujejo Gospodov prihod, ker je Gospod zvest in bo gotovo dal svetost
vsem, ki ga pričakujejo. Bogoslužje večernic pa prebuja upanje in ga nakazuje, ko
pravi, da se na obzorju kaže luč Odrešenika, ki prihaja, kajti na dan njegovega prihoda
bo sijala velika luč, Gospod bo prišel v vsej svoji slavi in njegov sijaj bo napolnil
vse stvarstvo. Iz evangelija po Janezu pa vemo, da je luč naslov, ki ga evangelist
daje samo Bogu. V veri pa tudi izpovedujemo je Jezus Kristus »Bog od Boga in Luč od
Luči«. Večji del svojega govora, sinoči med slovesnimi večernicami, je Sveti
oče posvetil svoji drugi okrožnici Odrešenjsko upanje in dejal, da je prav tej veliki
krščanski tematiki o upanju želel posvetiti svojo okrožnico. Cerkvi jo je podaril
na prvo adventno nedeljo, da bi jo krščanske skupnosti in posamemezniki med pripravami
na Božič lahko brali, o njej premišljevali in tako odkrivali lepoto in globino krščanskega
upanja. Krščansko upanje je namreč neločljivo vezano na poznavanje Gospodovega obličja,
tistega obličja, ki ga je Jezus, Edinorojeni Sin, razodel s svojim učlovečenjem, med
svojim zemeljskim življenjem predvsem pa v trpljenju, smrti in vstajenju. Pravo in
gotovo upanje je tako utemeljeno v veri v Boga, ki je Ljubezen, usmiljeni Oče, ki
je tako ljubil svet, da je poslal svojega edinega Sina, da bi v njem ljudje in vse
stvari imeli življenje v izobilju. Papež je nato nizal vrsto razmišljanj, ki so poglabljala
in odkrivala nove razsežnosti krščanskega upanja. Svojo pravo kratko razpravo o krščanskem
upanju je zaključil z mislijo sv. Avguština, ki je v svojih Izpovedih zapisal: Lahko
bi verjeli, da je tvoja Beseda daleč od človeka, se ga ne dotika in bi mogli obupovati
nad nami samimi, ko ta Beseda ne bi postala meso in ne bi prebivala med nami (Izpovedi,
X,43,69). Naj nas vodi Ona, ki je v srcu in telesu nosila učlovečeno Besedo. O Marija,
Devica v pričakovanju in Mati upanja, v vsej Cerkvi oživi duh adventa, pričakovanja
Gospoda, da se bo vse človeštvo napotilo k Betlehemu, kamor je prišlo in ponovno prihaja
Sonce, ki vzhaja iz višave, Kristus naš Bog.