VATIKAN(sreda, 28. november 2007, RV) – Danes našo pozornost posvetimo
sv. Efremu Sirskemu, je začel Sveti oče svojo katehezo med splošno avdienco v Avli
Pavla VI. On je najvidnejši predstavnik krščanstva v sirskem jeziku. Rodil se je leta
306, vzgajal pa ga je škof v mestu Nisibe. Postal je diakon in živel v čistosti in
uboštvu. Ko je leta 363 zgubil diakonsko službo, se je preselil v mesto Edessa v današnji
Turčiji. V sebi je združeval dva poklica. Bil je teolog in pesnik. Prav gotovo
je bil največji pesnik med cerkvenimi očeti. Kot teolog je največje teološke resnice
podajal v pesniški obliki in se pri tem posluževal pesniških protislovij, prispodob
in simbolov, ki so bili pogosto svetopisemskega izvora. V svojih hvalnicah, ki jih
je sestavil za bogoslužno rabo, je podajal Kristusove skrivnosti. Hvalnice pa imajo
razen tega izjemno katehetsko moč in vrednost, saj vernikom pomagajo, da lažje sprejmejo
in ponotranjijo vero Cerkve. Krščansko izročilo ga je počastilo s posebnim naslovom,
ko ga imenuje »lira Svetega Duha«. Vsi mu priznavajo, da je sijajen zgled služabnika,
diakona, kar je dejansko bil. Vse življenje je ostal diakon in izvrševal bogoslužno
poslanstvo, pričeval o Kristusovi ljubezni, ki jo je opeval v svojih hvalnicah in
se odlikoval v ljubezni do bratov, ki jim je tako približal vsebino krščanskega razodetja.
Umrl je leta 373 zaradi gobavosti, s katero se je okužil med strežbo bolnikom.