Prvi dan zasedanja I. Mednarodnega srečanja na temo V Kristusu in s Cerkvijo
v službi tistih, ki nimajo stalnega bivališča
VATIKAN(torek, 27. november 2007, RV) - Včeraj popoldne se je na Papeškem
svetu za pastoracijo preseljencev in turisto začelo Prvo mednarodno srečanje na temo
V Kristusu in s Cerkvijo v službi tistih, ki nimajo stalnega bivališča. Kard.
Renato Martino, predsednik tega Papeškega sveta je na začetku srečanja dejal, da so
pogovori zastavljeni v duhu »Smernic za pastoralo ljudi na cestah«, v katerih je ta
dušnopastirska skrb dobro zastavljena. Posebej je naglasil duha solidarnosti, da bi
vzpostavili stik z brati in sestrami, ki nimajo stalnega bivališča in bi jim duhovno
ter materialno pomagali. Kot drugi vidik je kardinal Martino izpostavil dejstvo, da
vsi krščeni v svojem delovanju lahko kaj storijo za ljudi brez stalnega bivališča,
tako preko ustanov, od vladnih in drugih, v katerih sodelujejo, kot tudi na osebni
ravni. Danes se žal dogaja, da mnogo vlad, ustanov in ljudi v osebah brez stalnega
bivališča ne prepozna človeškega dostojanstva, ki je pogosto zabrisano prav zaradi
njihovega trajnega stanja, da so brez doma. Kot kristjani pa smo poklicani, da z besedo
in dejanji storimo kaj več kot drugi. Poklicani smo, da dajemo in sprejemamo Božjo
ljubezen. Tako se naša služba ljudem brez stalnega bivališča spremeni v globoko razodevanje
Božje ljubezni do vsega človeštva. Vsako dejanje ljubezni, vsaka, še tako majhna pozornost,
se spremeni v »dejavno katehezo«, tako za tiste, ki jim je namenjena, kot tudi za
nas same, je še dejal kard. Renato Martino. Osrednje predavanje je imel včeraj
nadškof Agostino Marchetto, tajnik Papeškega sveta, ki je dejal, da je samo v Zahodni
Evropi okrog 3 milijone ljudi brez stalnega bivališča. Na svetu pa živi na cesti ena
milijarda ljudi. Ti namreč nimajo primernega bivališča. Zato Cerkev in družba tega
dejstva ne moreta prikrivati in ne razmišljati o vzrokih za takšno stanje. Zagovorniki
ljudi brez stalnega bivališča in dušnopastirski delavci na tem področju morejo in
morajo biti kvas v družbi, ki bo spremenil in obnovil delovanje družbe in držav v
prid ljudi brez stalnega bivališča. Nadškof Marchetto je nato opisal razliko med
stanjem ljudi brez stalnega bivališča v Evropi in prvem svetu nasploh in tistimi na
ostalih celinah. Kristjani po vsem svetu pa smo poklicani, je dejal nadškof, da si
prizadevamo, da vsem, ki so odrinjeni na rob družbe, pomagamo tako, da zadostimo temeljnim
človeškim potrebam ljudi in jim nudimo zavetje, bivališče, hrano, obleko, toplino
in zdravstveno oskrbo. Vse to je le začetek nujne pomoči, je dejal nadškof. Vsaka
oseba brez stalnega bivališča ima v globinah svoje duše večje in temeljne potrebe,
da je namreč sprejeta in se z njo ravna spoštljivo in dostojno. Upoštevajoč to raven
je možno presegati razne predsodke in druge drže, s katerimi so ožigosani ljudje brez
stalnega bivališča.