Komentar

KOMENTAR (torek, 27. november 2007, RV) - Čez pet tednov bo Republika Slovenija prvi dan predsedovala Evropski uniji. Pred dobrima dvema tednoma pa so se zadeve glede predsedovanja nenadoma zapletle na način, ki ga nihče, razen morda najbolj bistrih politikov, ni predvideval. Ko je gospod Janez Janša, predsednik Vlade Republike Slovenije v ponedeljek, pred dvema tednoma povedal, da je v nastalem stanju pripravljen odstopiti kot predsednik vlade in je potem čez kakšen dan formalno v Državnem zboru vložil zaupnico vladi, so v Državnem zboru uradno in nezadržno privrele na površje tiste politične prvine slovenske leninistične levice, ki jih je le-ta skrbno prikrivala cela desetletja. Najbolj očitni prvini sta rušilni drži do slovenske države in evropskih združevalnih procesov. Drugače si namreč ni mogoče razlagati glasovanja proti zaupnici vladi, ko je ta jasno in formalno prosila le za sodelovanje vseh političnih strank in dejavnikov v Sloveniji v času predsedovanja Evropski uniji. To je storila v želji, da bi Republika Slovenija in slovensko ljudstvo to zgodovinsko poslanstvo dobro opravila in bi utrdila svoje mesto in ustvarjalno prisotnost v Evropski uniji in v evropskih združevalnih procesih nasploh. Vse to se je dogajalo v templju slovenske politike, v Državnem zboru, javno pred slovensko in evropsko politično sceno. Razprava in glasovanje v Državnem zboru nista bili izmenjava mnenj in ugibanj. To je bilo uradno politično dogajanje z vsemi pravnimi in mednarodnimi razsežnostmi. Ker pa slovenska levica ni naivna, je sama uvedala, da je to njeno početje veliko bolj razgalilo raven njene demokratične in evropske politične usmerjenosti, kot je sama bila pripravljena priznati ali pokazati. Da o kakšni državotvornosti, slovenski ali evropski, sploh ne govorimo. To dejstvo je bilo tako jasno, da je levica sama ostala osupla.
Ko pa zadevo trezno in mirno presodimo, je razprava v Državnem zboru in potem še glasovanje o zaupnici vladi, ponovno pokazalo le zgodovinsko in politično bistvo slovenske in sploh leninistične evropske levice. Ta je vedno bila sektaška, razredna, protinarodna, razbijaška, zahrbtna, proti vsemu, kar ni soglašalo z njeno ideologijo, posebno pa proti osebni svobodi posameznikov in politični zamisli, da so države dolžne zagotavljati vse te in druge demokratične vrednote, načela, pravne ureditve in končno tudi evropske povezovalne procese. Za leninistično levico, slovensko in evropsko, je vse to še vedno nazadnjaško, najbolj pa prepričanje ljudi, da je človek največja vrednota in da je njegovo dostojanstvo nedotakljivo, ker ne živi le na tem svetu, ampak hrepeni po večnosti. Glasovanje v Dražvnem zboru o zaupnici vladi je zato veliko dejanje svobode najprej vladi, da po svojih zamislih predseduje Evropski uniji, ker je slovenska levica uradno v Državnem zboru povedala in dokazala, da nima dobrih idej ne o tem kako vidi slovensko ljudstvo v družini evropskih narodov, tudi ne o tem, kakšno vlogo lahko ima in dejansko mora imeti slovenska država v Evropski uniji, in še najmanj ji je jasno, kako naj deluje Evropska unija v svetovnih merilih in v zgodovinskih procesih človeštva. Sedanja vlada je tako zelo svobodna, da se ji ni potrebno ukvarjati s pristranskimi in miselno slabotnimi pristopi k zahtevnim izzivom, kot je predsedovanje Evropski uniji.