Sestra Darija Krhin razmišlja o svojem sodelovanju
S. DARIJA KRHIN(sobota, 24. november 2007, RV) - Jutri, na praznik
Kristusa Kralja vesoljstva, se zaključuje cerkveno leto. Z njim se tudi zaključuje
sodelovanje s. Darije Krhin z našim programom, ko je tri leta vestno in skrbno pripraljala
duhovne misli za nedelje in večje praznike. Vodstvo slovenskega programa Radia Vatikan
se ji za to veliko opravljeno delo iskreno zahvaljuje tudi v vašem imenu, dragi poslušalci
in poslušalke! Sestra Darija, res iskreni Bog plačaj! Našo pridigarko smo zaprosili,
da sama poda kratko razmišljanje po opravljenem delu in vloženih naporih, kako je
to poslastvo doživljala, kako so duhovne misli nastajale, kako jih je prelivala v
radijska besedila, in še kaj. Rada se je odzvala. Prisluhnimo. LJUBLJANA -
Prva misel, ki me navdaja, je zahvala Slovenski oddaji Radia Vatikan za izziv,
da naj sprejmem pripravljanje sobotnih duhovnih misli, sem delo sprejela, čeprav z
velikim strahom. Danes, ko sklepam tri-letno pripravljanje, pa me spremlja tudi velika
hvaležnost Bogu za moč pri tem delu, ki ni bilo lahko. Kaj me je vodilo pri tem
delu? Predvsem to, da bi preko povedanega vsaj kdaj in vsaj komu pomagala do povezanosti
z Jezusom Kristusom, z Njim, ki daje mojemu življenju in vsemu smisel. Koliko mi je
to uspelo, ve le on in pa tisti, ki jih je on sam po mojih besedah nagovarjal. Tistim,
ki so me poslušali, sem želela približati resnico, da je vera predvsem odnos, da je
srečanje z Osebo, z Jezusom Kristusom, da le taka vera osrečuje in rodi življenje
- da vera ni predvsem skupek nekih zapovedi. Taka osebna vera je dar, pa tudi sad
osebnega prizadevanja, molitve in življenja iz prejetega daru. Drugo pomembno
dejanje je bila molitev za te, ki me bodo poslušali. Lahko rečem, da ni bila nobena
duhovna misel izrečena v eter brez tega temelja. Tudi ko sem se pripravljala na pisanje
in pri pisanju samem, sem res zelo pogosto mislila na to, da bo moja misel izrečena
javno, da jo bodo slišali mnogi, da jo zato mora spremljati Božji blagoslov. Pri pisanju
sem bila tudi "izbirčna": dokler zapisane misli niso imele meni osebno kaj povedati,
jih nisem mogla zaključiti. Zato je bilo za pripravo potrebno res veliko časa; zato
so bile potrebne mnoge noči, da sem lahko v miru zapisovala to, kar se je prej rojevalo
v srcu. Ni mi žal truda, ki je bil vložen v to triletno pripravljanje. Disciplina
je bila potrebna tudi v tem smislu, da sem vedno pripravila le eno stran besedila. Tretje,
kar je bilo pomembno pri pripravi, je bila tako imenovana "daljna priprava" - branje
svetopisemskih besedil za naslednjo nedeljo, kakšnega komentarja, nagovorov svetega
očeta ali njegovih knjig, misel na pomembne dogodke, pogled v to, kaj o določeni temi
pove Katekizem katoliške Cerkve, cerkveni dokumenti. Ob vsem tem bogastvu je bilo
pomembno moje osebno premišljevanje, iz katerega je potem izšla duhovna misel. Lahko
rečem, da sem duhovne misli - od prve do zadnje - pripravljala z neko sveto odgovornostjo.
Ko me je včasih kdo vprašal, kako doživljam to delo, sem navadno odgovorila: tako
kot sejalec, ki mu je zaupano seme: poseje ga z ljubeznijo, v zaupanju, da bo rast
dajal Božji Sejalec, sam pa ne ve, koliko ga bo vzklilo, zraslo in obrodilo sad. Ob
teh neznankah pa je klila moja osebna rast - v zaupanju v Boga, ki je dajal moč povedanemu;
v spoznanju, da je to, kar človek oznanja, najprej zanj velik izziv; v prepričanju,
da je bilo to delo klic, naj tudi z besedo naredim kaj dobrega; končno pa je bilo
tudi rast v notranji svobodi, saj človek ne ve, kako povedano sprejemajo drugi. Če
sem kaj dala, sem Bogu za to hvaležna; lahko pa rečem, da sem ob tem pripravljanju
predvsem sama veliko prejela. Velik dar je zato deliti z drugimi to, kar si sam prejel. Za
konec mi dovolite, da še enkrat rečem: Dragi bratje, drage sestre! Zahvaljujem se
vam za potrpežljivost pri poslušanju mojih besedil. Kot vezilo ob koncu pa tale podarjena
misel: "Naj domuje mir med nami, srčnost naj bo v naših dejanjih, zmernost v naših
potrebah, da bi si zaupali med seboj, pomnili dobro in pozabljali zlo, se veselili
sreče drug drugega" (P.J.). Bog vas živi!