Kako vladati mondializacijo

RIM (petek, 23. november 2007, RV) – Na II. Svetovnem kongresu katoliških organizacij, ki delujejo na področju pravičnosti in miru, je sinoči govoril o mondializaciji Kanadčan, Louis Sabourin, član Papeške akademije za družbene vede. V prispodobi je ta pojav opisal kot bakljo ognja, ki se bliskovito širi po suhi savani. Mondializacija je pravi izbruh pretokov brez meja ne le dobrin in uslug, ampak tudi kapitala, ljudi, informacij ter idej.
Na te izzive mora odgovoriti svetovna vlada, to je vlade posameznih držav in vodstva mednarodnih oraganizacij in ustanov, pa tudi zasebna podjetja vseh velikosti in zvrsti. Povdarek bo vsekakor na ustvarjanju in vodenju soodvisnosti, odkrivanju dejavnikov, ki dobro vplivajo na globalizacijo in seveda tudi tistih, ki jo usmerjajo na kriva pota. Obvladovanje svetovnega razvoja ali mondializacije je možno z ustvarjanjem mrež, ki bodo krepile skupno delovanje ali koordinacijo v spoprijemanju s problemi, kot je umirjanje spopadov in gospodarskih kriz, borba zoper svetovni terorizem, korupcijo, AIDS in nasilje, po drugi strani pa pospeševanje človekovih pravic, gospodarskega razvoja, utrjevanje pravne države in borba zoper revščino.
Pomožni milanski škof, msgr. Franco Brambilla, pa je govoril o krizi istovetnosti sodobnega človeka, ki ni več romar, ampak nomad; človek, ki hodi za čredo, ki je povsod prisoten in nikjer doma in ki še mora najti prave odnose s svojimi bližnjimi ter poklicanost svoje nadnaravne usmerjenosti.
Suratman Kartasasmita, politolog iz Indonezije, pa je orisal nekatere smernice, kako oživiti in okrepiti katoliške vzgojne ustanove in vzgojo vpričo izzivov kot so pluralizem in verski spori za večkulturnost v sedanjih težkih finančnih okoliščinah in nenaklonjenosti mnogih vlad in držav.