VATIKAN(torek, 20. november 2007, RV) – Kongregacija za katoliško vzgojo
je danes objavila obsežen dokument z naslovom: Vzgajati skupaj v katoliški šoli.
Skupno poslanstvo Bogu posvečenih oseb in vernikov laikov. Dokument obsega 15
strani A4 format gosto tipkanih strani besedila, ki je razdeljeno na 56 odlomkov.
Po vsebinski plati je besedilo razdeljeno na uvod, tri poglavja in zaključek. Iz vsebine
posebej iztopata dva ključna vidika. Prvi je ta, da dokument poglobi cerkveno istovetnost
katoliške šole na osnovi prejšnjih dokumentov Kongregacije, zlasti v luči nauka o
Cerkvi ali eklesiologije o skupnosti, kot jo je podal 2. vatikanski koncil. Druga
pa je ta, da postavi v središče danes silno aktualno tematiko, namreč »vzgajati skupaj«.
Ta tematika je zelo sodobna, ker današnja zapletena družba postavlja kulturne in vzgojne
izzive najprej glede vrednot, nadalje širjenje individualizma in moralnega relativizma,
kar vse izpostavlja mlade rodove, da »jih premetavajo valovi in sem ter tja zanaša
vsak nazorski veter« (Ef 4,14). Vse to pa za šolo pomeni, da mora iskati in najti
primerne odgovore ne le na ravni vsebin in učnih metod, ampak tudi na ravni izkušnje
skupnosti, ki je značilnost vzgojnega delovanja. Vse to je prav gotovo izziv za vsako
šolo, posebno še za katoliško, ker je katoliška šola vzgojna skupnost, ki se ne prepozna
le v evangeljskih vrednotah, ki jih podaja, ampak živi in uvaja v izkušnjo življenja
v skupnosti, v kateri so te vrednote sprejete kot vzgojne norme, močne spodbude in
skupaj končni cilj celotnega šolskega dogajanja. V tej luči je vzgojna izkušnja
katoliške šole zamišljena in zgrajena kot izkušnja skupnosti. To ni naključna izkušnja,
ampak, nasprotno predpostavlja in zahteva cerkveno zrelost v odnosih med Bogu posvečenimi
osebami in verniki laiki. Predvsem pa zahteva skupno formacijo za oboje. Zato novi
dokument nudi tri vidike razmišljanj o tem, kakšno naj bo sodelovanje v katoliški
šoli med verniki laiki in Bogu posvečenimi osebami. Prvo poglavje nosi naslov:
Skupnost v vzgojnem poslanstvu. Govori predvsem o teoloških in antropoloških
koreninah skupnosti. Temeljno izhodišče je seveda krščanska antropologija, oziroma
krščanski nauk o človeku, ki je ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. Kot tak je
vsak človek v svojih odnosih podoben Sveti Trojici, ki je najvišja skupnost ljubezni.
Za krščansko antropologijo je človek dejansko oseba, to je bitje biti z nekom
in za druge. V drugem poglavju je opisano, kako naj se vzgojitelji pripravljajo,
da bodo vzgajali skupaj in v skupnosti. V tej pripravi naj poglobijo svoja spoznanja
na strokovni ravni, nato na teološko-duhovni in končno naj v sebi gojijo in si privzgojijo
duha skupnosti za vzgajanje. V tretjem poglavju pa so podane številne smernice kako
naj bo šola skupnost, ki bo pomagala vsem, ki v njej delujejo, tako učiteljem kot
učencem, da se bodo odpirali drugim. Gre torej za skrbno preverejanje, kako poteka
vzgojni proces v skupnosti in za skupnost. Vzgajati za skupnost pomeni usmerjati študente,
da rastetjo kot pristne osebe, ki so sposobne, da se vedno bolj odpirajo stvarnosti
in si pri tem ustvarijo določen pogled na svet, ki jim bo pomagal širiti najprej svoja
obzorja in nato tudi obzorja drugih, sveta, ki jih obdaja. V tem poglavju dokument
podrobno opiše delovanje vzgojitelja in učenca navzven. Odprtost navzven – ad extra
ima dvojno motivacijo, dvojen vzgib. Prvi izhaja iz učiteljeve ali učenčeve njegove
notranjosti, da se sam iz ljubezni do ljudi odpre drugim. Drugi vir motivacije pa
izhaja iz narave katoliške šole, ki je v bistvu teološkega in eklezialnega značaja,
kar pomeni, da je udeležena v samem poslanstvu Cerkve kot take. Ta nikoli ni sama
sebi namen, ampak obstaja, da bi pokazala Boga svetu, obstaja za druge. V tem smislu
je katoliška šola isto kot Cerkev, ki je hiša skupnosti odrešenih, šola pa je učilnica
skupnosti, je kraj, kjer se učimo, kako naj bomo skupnost verujočih, zaključuje dokument
Kongregacije za katoliško vzgojo.