Dokument Kongregacije za katoliško vzgojo

VATIKAN (torek, 20. november 2007, RV) – Kongregacija za katoliško vzgojo je danes objavila obsežen dokument z naslovom: Vzgajati skupaj v katoliški šoli. Skupno poslanstvo Bogu posvečenih oseb in vernikov laikov. Dokument obsega 15 strani A4 format gosto tipkanih strani besedila, ki je razdeljeno na 56 odlomkov. Po vsebinski plati je besedilo razdeljeno na uvod, tri poglavja in zaključek. Iz vsebine posebej iztopata dva ključna vidika. Prvi je ta, da dokument poglobi cerkveno istovetnost katoliške šole na osnovi prejšnjih dokumentov Kongregacije, zlasti v luči nauka o Cerkvi ali eklesiologije o skupnosti, kot jo je podal 2. vatikanski koncil. Druga pa je ta, da postavi v središče danes silno aktualno tematiko, namreč »vzgajati skupaj«. Ta tematika je zelo sodobna, ker današnja zapletena družba postavlja kulturne in vzgojne izzive najprej glede vrednot, nadalje širjenje individualizma in moralnega relativizma, kar vse izpostavlja mlade rodove, da »jih premetavajo valovi in sem ter tja zanaša vsak nazorski veter« (Ef 4,14). Vse to pa za šolo pomeni, da mora iskati in najti primerne odgovore ne le na ravni vsebin in učnih metod, ampak tudi na ravni izkušnje skupnosti, ki je značilnost vzgojnega delovanja. Vse to je prav gotovo izziv za vsako šolo, posebno še za katoliško, ker je katoliška šola vzgojna skupnost, ki se ne prepozna le v evangeljskih vrednotah, ki jih podaja, ampak živi in uvaja v izkušnjo življenja v skupnosti, v kateri so te vrednote sprejete kot vzgojne norme, močne spodbude in skupaj končni cilj celotnega šolskega dogajanja.
V tej luči je vzgojna izkušnja katoliške šole zamišljena in zgrajena kot izkušnja skupnosti. To ni naključna izkušnja, ampak, nasprotno predpostavlja in zahteva cerkveno zrelost v odnosih med Bogu posvečenimi osebami in verniki laiki. Predvsem pa zahteva skupno formacijo za oboje. Zato novi dokument nudi tri vidike razmišljanj o tem, kakšno naj bo sodelovanje v katoliški šoli med verniki laiki in Bogu posvečenimi osebami.
Prvo poglavje nosi naslov: Skupnost v vzgojnem poslanstvu. Govori predvsem o teoloških in antropoloških koreninah skupnosti. Temeljno izhodišče je seveda krščanska antropologija, oziroma krščanski nauk o človeku, ki je ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. Kot tak je vsak človek v svojih odnosih podoben Sveti Trojici, ki je najvišja skupnost ljubezni. Za krščansko antropologijo je človek dejansko oseba, to je bitje biti z nekom in za druge.
V drugem poglavju je opisano, kako naj se vzgojitelji pripravljajo, da bodo vzgajali skupaj in v skupnosti. V tej pripravi naj poglobijo svoja spoznanja na strokovni ravni, nato na teološko-duhovni in končno naj v sebi gojijo in si privzgojijo duha skupnosti za vzgajanje. V tretjem poglavju pa so podane številne smernice kako naj bo šola skupnost, ki bo pomagala vsem, ki v njej delujejo, tako učiteljem kot učencem, da se bodo odpirali drugim. Gre torej za skrbno preverejanje, kako poteka vzgojni proces v skupnosti in za skupnost. Vzgajati za skupnost pomeni usmerjati študente, da rastetjo kot pristne osebe, ki so sposobne, da se vedno bolj odpirajo stvarnosti in si pri tem ustvarijo določen pogled na svet, ki jim bo pomagal širiti najprej svoja obzorja in nato tudi obzorja drugih, sveta, ki jih obdaja. V tem poglavju dokument podrobno opiše delovanje vzgojitelja in učenca navzven. Odprtost navzven – ad extra ima dvojno motivacijo, dvojen vzgib. Prvi izhaja iz učiteljeve ali učenčeve njegove notranjosti, da se sam iz ljubezni do ljudi odpre drugim. Drugi vir motivacije pa izhaja iz narave katoliške šole, ki je v bistvu teološkega in eklezialnega značaja, kar pomeni, da je udeležena v samem poslanstvu Cerkve kot take. Ta nikoli ni sama sebi namen, ampak obstaja, da bi pokazala Boga svetu, obstaja za druge. V tem smislu je katoliška šola isto kot Cerkev, ki je hiša skupnosti odrešenih, šola pa je učilnica skupnosti, je kraj, kjer se učimo, kako naj bomo skupnost verujočih, zaključuje dokument Kongregacije za katoliško vzgojo.