Duhovna misel sestre Darije Krhin Konec ali cilj? 

PRIDIGA (sobota, 17. november 2007, RV) - Dragi bratje, drage sestre! Ob koncu cerkvenega leta so v berilih, ki so nam dana v premislek, eshatološke teme, ki naj bi nam pomagale premišljevati o koncu časa in s tem tudi svojega življenja. Cerkev ne posreduje teh beril zato, ker bi bil konec tako neposreden, ampak zato, da nas spomni na našo minljivost. Vsi vemo, da bomo enkrat umrli, nihče pa ne ve kdaj in kje. Cerkev tudi ne želi, da bi nas "ta dan zalotil kakor tat", to je, da bi bili nanj nepripravljeni. Če si vsak dan življenja prizadevamo za to, da bi ga najbolje preživeli, če izkazujemo ljubezen Bogu in ljudem, se nam ni treba bati, pa naj pride smrt kadarkoli.
Velikokrat slišimo vprašanja, kot: "Kakšna prihodnost nas čaka?" "Ali ima smisel, da se še za kaj trudimo?" "Neizbežen konec, razdejanja, nesreče, nasilje… ali nam ni s tem vsak dan postreženo tudi v sredstvih obveščanja?" Jezus sam v evangeliju na predzadnjo nedeljo v cerkvenem letu napoveduje strašne dogodke, ki se bodo zgodili pred njegovim drugim prihodom. Ob tej napovedi morda z njegovimi učenci sami sprašujemo: "Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?" Jezus je svojim učencem povedal, kaj se bo dogajalo in kaj jih bo doletelo. Ob tem jih je povabil k zaupanju: ko bodo pričevali zanj, jim bo on dal zgovornost in modrost in še las z glave se jim ne bo izgubil. Dodal je še: "S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje." Resnica o koncu sveta torej temelji na Božji moči in ljubezni. Cerkev uči, da se bo svet končal, vendar ne v času in ne na način, kot to skušajo napovedovati razne verske sekte ali tudi kot mislijo nekateri znanstveniki.
Jezus v evangeliju pravi, da je konec sveta skrit v Očetovem načrtu. Sveto pismo in nauk Cerkve pa nam pomagata razumeti, kako Bog vse ustvarjeno očiščuje, ne pa uničuje in to, kar je ustvaril, vodi k dopolnitvi, ne pa k propadu. Drugi vatikanski koncil je o tem zatrdil: "Ne vemo za čas dovršitve zemlje in človeštva… Podoba tega sveta, ki jo je skazil greh, sicer preide; toda poučeni smo, da nam Bog pripravlja novo bivališče in novo zemljo, na kateri prebiva pravičnost in katere blaženost bo izpolnila in prekosila vsa hrepenenja po miru, ki se porajajo v srcih ljudi" (CS 39).
Misel na dokončno srečanje s Kristusom je torej konec in cilj: konec zemeljskega življenja, ki vodi do srečanja z njim, in cilj, ker nas ne bo nič več moglo ločiti od njega. Ta misel tudi zagotavlja, da je naše življenje in vse, kar se nam v njem zgodi, trdno v Božjih rokah. Tudi takrat, ko hočejo trpljenje ali nerazumljive okoliščine v nas vnesti dvom o tem, da Bog skrbi za nas, moramo verovati, da je Bog tisti, ki z neskončno modrostjo in ljubeznijo vodi našo pot do konca, do točke omega, kot pravi Sveto pismo. Zato je nesmiselno zatekanje k astrologom in drugim napovedovalcem človekove usode in sreče. Bog vodi naše življenje; nadloge, s katerimi se v življenju srečujemo, so izziv, da bi se spreobrnili in razumeli, da je Bog tista skala, katere se moramo okleniti. Vse drugo razočara; samo Bog ostane zvest. Naša zvestoba Kristusu pa je pogoj, da lahko z veseljem in zaupanjem gledamo v prihodnost. Ob dani Božji besedi se zato vprašajmo: Kakšno sporočilo mi hoče Bog posredovati? Kam me vodi moja romarska pot življenja? V kaj upam in zaupam? Kako je z mojo vero? Za konec pa še tole praktično misel: če smo pri bogoslužju vsaj malo pozorni, vidimo, koliko stvari je, ki v nas utrjujejo vero v Jezusov prihod. Med vsako sveto mašo potrjujemo to vero, ko molimo: "Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi." Ker verujemo njegovi besedi, bi morali njegov drugi prihod pričakovati brez zaskrbljenosti in se ga ne bati, kot, žal, mnogi mislijo. Pri vsaki sveti maši duhovnik tudi v našem imenu prosi vsemogočnega Očeta, naj nam pomaga, da "bomo varni pred vsakim nemirom, ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa".- Bog daj tega upanja na cilj, na srečno večnost, nam vsem v obilni meri!