Cerkev v Rimu pobožno sprejela relikvije sv. Terezije Deteta Jezusa

RIM (sobota, 17. november 2007, RV) – Ta teden je Rim dobil poseben obisk. V Večno mesto so prispele relikvije sv. Terezije Deteta Jezusa, Male Cvetke. Potovanje svetničinih posmrtnih ostankov se je prejšnji petek začelo v Ruskem kolegiju, se nadaljevalo po številnih rimskih cerkvah in se sklenilo z nočnim čaščenjem v cerkvi sv. Neže. Sv. Mala Terezija je bila vsepovsod sprejeta v velikem sijaju in z velikim spoštovanjem. Kamorkoli je prišla, so jo pozdravili z molitvami, cvetjem in petjem. V prve hladne novembrske dni je prinesla globoko radost. Terezija, rojena leta 1873 v Franciji, je za časa svojega kratkega življenja obiskala Rim le enkrat. Stara 15 let je v Rim romala skupaj z očetom in rodno sestro ter se na avdienci srečala s papežem Leonom XIII. Vedela je, da je poklicana, da Bogu služi kot redovnica, vendar ji zaradi mladosti ni bilo dovoljeno vstopiti v karmeličanski red. Papeža je prosila za dovoljenje za vstop, a ji je Leon XIII. svetoval, naj sprejme odločitev svojih nadrejenih. V Rimu je obiskala Mamertinske ječe in Kolosej ter molila na krajih rimskih mučencev. Razmišljala je o njihovem življenju ter tako postavila na stran svojo lastno žalost. Kmalu po vrnitvi v Francijo ji je krajevni škof dovolil vstop v karmeličanski samostan. Terezija je v samostanu duhovno bogato rasla, kljub temu, da je njeno zdravje začelo kmalu pešati. Iz pokorščine je napisala Povest duše, kjer je preprosto orisala svojo »malo pot«. Po tem, ko se je iz ljubezni do Kristusa oprijela trpljenja, je stara 24 let podlegla tuberkulozi. Papež Pij XI. jo je leta 1925 razglasil za svetnico. Čeprav po vstopu h karmeličankam, Mala Cvetka ni več nikamor potovala, je zaradi svojega neprestanega posredovanja za misijonarje in svoje obljube, da bodo njena nebesa delati dobro na zemlji, bila razglašena za zavetnico misijonov. Leta 1997 je papež Janez Pavel II. sv. Terezijo Deteta Jezusa razglasil za cerkveno učiteljico, kljub temu, da ni imela nikakršne univerzitetne izobrazbe in ni nikoli poučevala. Med 33. ljudmi, ki so v zgodovini Cerkve pridobili ta visoki naziv, je najmlajša. Ob razglasitvi je Janez Pavel II. v homiliji povedal, da njeno duhovno potovanje kaže na izredno zrelost in da so spoznanja njene vere, ki jih je izrazila v svojih zapisih, tako prostrana in globoka, da si zasluži mesto med velikimi duhovnimi učitelji. Avtobiografija sv. Male Terezije je bila v 20. stoletju ena najbolj prodajanih knjig in je številnim dušam bila pomembno duhovno vodstvo. Njena preprostost in vera naj odmevata v našem hrepenenju, da bi za Boga in ljudi naredili nekaj pomembnega. Sv. Terezija prinaša svež pogled na akademsko misel, ko piše, da se ob branju duhovnih razprav, kjer je pot do popolnosti prikazana s tisočimi ovirami in nevarnostmi, njena misel kmalu utrudi. Zaprem učeno knjigo, ki mi povzroča glavobol in prazno srce, in vzamem svete spise, piše svetnica. Nato vse postane jasno, vsaka beseda razpira pred mojo dušo neskončna obzorja in popolnost se zdi nekaj lahkega. V družbi, ki bolj ceni znanje kot modrost, nazive bolj kot vrline, nas Terezijina mala pot spominja, da Bog izbira tisto, kar svet smatra za nespametno.