Komentar

KOMENTAR (ponedeljek, 12. november 2007, RV) – Včeraj je Republika Slovenija dobila svojega tretjega državnega predsednika. Najbolj ugleden italijanski dnevnik Il Corriere della sera je v bežnem članku navedel le ime novega predsednika in da je Slovenija tudi tokrat izbrala levičarskega kandidata, kot vedno doslej. Turinska La Stampa je novico o izidu slovenskih predsedniških volitvah objavila na 18. strani, desno spodaj, v stolpcu z desetimi vrsticami, brez kakšne politične ali druge ocene.
Minule predsedniške volitve v Sloveniji so bile zelo zapleten dogodek s propagandno zgodovinskim ozadjem in nerešenimi slovenskimi političnimi razmerji. Kot tak, razen tega, da je znano ime novega predsednika, ni prinesel vsebinskih novosti, ampak je slovensko politično sceno močno pahnil v preteklost, v tisto pred osamosvojitvijo, z vso njeno miselno zavrtostjo in čustveno neosvobojenostjo, kar se najbolj kaže v visokem odstotku tistih, ki niso šli volit. V zelo zapletena stanja je dobro vstopati s stvarnimi podatki. Pri volitvah so to tudi številke, ki dajo dokaj stvarna izhodišča za razmisleke in iskanja stvarnih zaključkov.
Kadar primerjamo število prejetih glasov v prvem in včerajšnjem krogu vidimo, da je izvoljeni predsednik dobil poleg svojih še glasove tretjega in četrto uvrščenega predsedniškega kandidata v prvem krogu. Ta številka znese 668.000 glasov, kar je le 5000 manj, kot jih je dobil do danes preštetih. To pomeni, da so volitve bile odločene že v prvem krogu, torej po siloviti negativni kampanji vseh predsedniških kandidatov proti zmagovalcu prvega kroga. Ker pa vemo, da se je preobrat zgodil ob zapletu ob pokojnem škofu Gregoriju Rožmanu, je to za seboj potegnilo celotno nerešeno vprašanje slovenske sprave, medijski linč s prikazovanjem filmskih posnetkov iz časa vojne, ne pa iz časa sodnega procesa v odsotnosti proti škofu Gegoriju Rožmanu. Bistvo predsedniške kampanje torej ni bilo vsebinsko, tudi ne politično v smislu, da bi se iskrile vsebinske sestavine političnih opcij na Slovenskem, ampak grobo propagandno v stilu staliniščnega medijskega linčanja kandidata in predvsem njengovih možnih volivcev. Da bo ironija še večja, se je vse to zgodilo potem, ko je Vrhovno sodišče Repubvlike Slovenije razveljavilo obsodbo škofa Gregorija Rožmana, ki jo je izreklo vojaško sodišče poleti 1945. Odločujoča vsebina in seveda sporočilo prvega kroga predsedniške volivne kampanje je bil obnovljen sodni proces škofu Rožmanu, ki pa je veljal enemu od predsedniških kandidatov.
Po vseh pravilih medijskega linča, pri katerem so sodelovali žal tudi novinarji, ki bi morali po svojem strokovnem poslanstvu zagotavljati svobodno in miselno odprto, da ne rečemo pošteno predvolivno kampanjo, bi moral pred medijsko sodišče postavljeni kandidat popolnoma propasti do mere, da se ne bi niti uvrstil v drugi krog. To se ni zgodilo. Še več, volitve so pokazale, da je v Sloveniji dobrih 300.000 volivcev, ki so imuni za slovenski politični AIDS-virus, ki je v slovenskem političnem življenju prisoten od dolomitske izjave leta 1943. To pa seveda pomeni, da se slovensko demokratično politično zdravje krepi in poglablja. Včerajšnji razplet volitev tudi za črne ni samo črn.