Sveti oče obhajal Evharistijo za pokojne kardinale in škofe
VATIKAN (ponedeljek, 5. november 2007, RV) - Papež Benedikt XVI. je ob 11,30 imel
v baziliki sv. Petra mašo zadušnico za kardinale, patriarhe, nadškofe in škofe, ki
so umrli v letošnjem letu. Potem ko smo se na vernih duš dan, je dejal Sveti oče na
začetku svoje pridige, spominjali vseh vernih mrtvih, danes darujemo evharistično
daritev za kardinale in škofe, ki jih je Gospod letos poklical s tega sveta. Danes
se Bogu zahvaljujemo za dar, ki ga je dal Cerkvi, in vse dobro, ki ga je vsakdo od
njih storil. V tem trenutku tudi izražamo priznanje celotne katoliške skupnosti. Molitev
Cerkve za pokojne, je nadaljeval papež, »sloni«, če se lahko tako izrazimo, na Jezusovi
molitvi med zadnjo večerjo, ko je prosil Očeta, da naj bodo tudi ti, ki si mi jih
dal tam, kjer sem jaz (Jn 17,44). Jezus namreč hoče imeti ob sebi v večnem bivališču
vse učence, ki so umrli v znamenju vere. Torej vse tiste, ki mu jih je Oče dal. Med
to evharistijo, je nadaljeval Sveti oče, molimo torej za vse tiste, ki jih je Oče
dal Kristusu. Oče jih je vzel iz sveta, ki ga ni spoznal (Jn 17,25), in jih je poklical,
da postanejo Jezusovi prijatelji. To je bila njihova največja milost skozi vse njihovo
življenje. Vsi so bili možje z različnimi značaji, opravljali so različna poslanstva,
vsem pa je bilo skupno prijateljstvo z Gospodom Jezusom. To prijateljstvo so dobili
v dar že na tem svetu kot duhovniki, sedaj, po smrti, pa so v nebesih deležni neuničljive,
brezmadežne in nepokvarljive dediščine (1Pt 1,4). V času njihovega zemeljskega bivanja
jim je Jezus razodel Božje ime in jih pridružil ljubezni Svete Trojice. Očetova ljubezen
do Sina jih je prepojila, pa tudi oseba Jezusa Kristusa je v moči Svetega v njih prebivala
kot izkušnja občestva z Bogom, ki po svoji naravi prevzame vse bitje, da bi ga spremenila
in pripravila za slavo večnega življenja. V molitvi za pokojne je tolažilno in
zveličavno razmišljati o Jezusovem zaupanju do Očeta, nadaljeval papež. V tem premišljevanju
nas obda svetloba Jezusove popolne predanosti Očetovi volji, ki ga kliče Abba. Jezus
ve, da je Oče vedno z njim, da sta oba eno. Ve tudi, da njegova smrt mora biti poseben
»krst«, to je »pogreznitev« v Očetovo ljubezen. Prav tako tudi ve, da ji gre naproti
z gotovostjo, da bo Oče v njem uresničil staro prerokbo: V dveh dneh nas
bo oživil, tretji dan nas bo vzdignil in bomo živeli pred njegovim obličjem (Oz 6,2).
Tisti »mi« izraelskega ljudstva se osredotoči v »jaz« Jezusa Kristusa, posebno še
v njegovih večih napovedih trpljenja, smrti in vstajenja, ko učencem jasno razodene,
kaj ga čaka v Jeruzalemu; da ga bodo starešine zavrgli, ga ugrabili, obsodili na smrt
in križanje ter da bo tretji dan vstal od mrtvih (Mt 16, 21). To posebno zaupanje
v Kristusa je prišlo do nas po daru Svetega Duha Cerkvi, katere del smo po zakramentu
krsta. Tako »jaz« Jezusa postane novi »mi«, »mi« Cerkve, ko ga posredujemo tistim,
ki so vključeni vanj po krstu. Ta istovetnost je na poseben način okrepljenja v vseh,
ki so na poseben Gospodov klic prejeli zakrament svetega reda. Pokojni kardinali in
škofje so neštetokrat molili psalm: Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu. Kdaj
bom prišel in se pojavil pred Božjim obličjem? (42/41,3). Te besede v Kristusovi
luči in v luči velikonočne skrivnosti razodevajo vso svojo čudovito resnico; da namreč
niti smrt ne more izničiti upanja verniku, ker je Kritus za nas vstopil v nebeško
svetišče in nas hoče tja privesti, ker nam je tam pripravil prostor (Jn 14,1-3), je
zaključil Sveti oče svoj nagovor med mašo za pokojne kardinale in škofe.