Komentar

KOMENTAR (ponedeljek, 5. november 2007, RV) V demokraciji so vsake volitve pomembne tudi zato, ker tako ali drugače pokažejo temeljne drže posameznikov do strank, domovine, velikih ciljev naroda v sedanjosti in prihodnosti, v slovenskem primeru pa tudi izvirni odnos do nastanka naše mlade države. Sedanji rod Slovencev in Slovenk je imel to veliko zgodovinsko čast in odločnost, da se je odločil za samostojno državo v zelo zapletenih zgodovinskih in svetovnih razmerah. Ko je pred plebiscitom leta 1990 bilo v ospredju vprašanje, ali naj bo Slovenija svobodna in samostojna država, je ogromna večina Slovencev in Slovenk bila za samostojnost. Le slabih 18 odstotkov oddanih glasov je bilo proti osamosvojitvi Republike Slovenije. Med tistimi so bili nekateri tujci, ki so takrat živeli v Sloveniji in najbolj zagrižen del slovenske levice, ki v Sloveniji ni videla svoje prihodnosti. Slovenski marksistični levici ni šlo za usodo slovenskega ljudstva in samostojne države, njej je šlo za osebno korist in prihodnost levice, ki je na zgodovinski ravni že postala preteklost.
Imeti svojo državo je vedno veliki in trajen projekt, odprta zamisel, kako naj se ljudstvo, ki ima svojo državo, vključuje v mednarodne odnose in svetovne ustanove kot samostojna državna tvorba. Kdor je v enkratnih zgodovinskih okoliščinah, ko nastaja nova država, proti nastanku svoje države, to naredi kvečjemu iz treh razlogov.
Prvi je ta, da ne ve, kaj bi s svojo in novo državo. Preprosto ne ve, kako naj bi država Slovenija stopila v mednarodno duhovno, politično, gospodarsko, kulturno in vse ostale zvrsti dinamik, ki jo vsaka obstoječa država s svojim obstojem nujno sproži. Slovenska zadrta levica takrat in še danes očitno ne ve, kaj bi z državo.
Drugi razlog je duhovna, kulturna, idejna in človeška podrejenost tujim državniškim principom in državam. Ker je slovenska levica od svojega nastanka internacionalistična in ni bila nikoli pretežno slovenska, ne preseneča dejstvo, da je v tem pogledu hroma in neozdravljivo prizadeta.
Tretji razlog pa je v miselni, da ne rečemo genski zasnovi evropske marksistične, leninistične in skrajno socialistične levice, ki je v svojem bistvu vedno proti vsemu, kar ni levica in obstoja od prej, oziroma drugače, kot si stvarnost zamišla in razume evropska levičarska miselnost. To ni le lastnost slovenske levice. Isto velja za rusko, italijansko, nemško, špansko in vsako drugo evropsko levičarsko izkušnjo. Nekakšna izjema v tem pogledu je le angleška levica, ki pa je vezana na otoško in anglikansko miselno ozadje, toda tudi zanjo velja, da je vedno proti vsemu, kar ni angleško in kar ji ne prinaša trenutnih koristi.
Navedeni razlogi vsakega pozornega demokrata in volivca, ki se je zavestno odločil za samostojno Slovenijo takoj opozorijo na velika notranja in miselna nasprotja slovenske levice v sedanjem trenutku in pred nedeljskim odločilnim krogom. Slovenskim volilcem je namreč vešče nastavljena politična past, da se sami odpovedo tisti odločitvi, ki je slovenskemu ljudstvu dala po več kot tisoč leti življenja pod tujci, zopet samostojno državo. Z velikimi in pomembnimi dosežki se resni ljudje ne poigravajo.