KOMENTAR (nedelja, 4. november 2007, RV) – Danes teden bo Slovenija imela novega predsednika
države. Potem ko je volilna komisija v začetku prejšnjega tedna razglasila uradne
rezultate prvega kroga letošnjih predsedniških volitev, bo novi predsednik ali gospod
dr. Danilo Turk ali gospod Lojze Peterle. Prvega podpira levi blok, to je sedanja,
postkomunistična buržoazija, skratka sedanji bogataši in tisti, ki se jim toži po
ranjki Jugoslaviji, drugega pa demokratični del slovenskega volilnega telesa. V
teh dneh pogosto slišimo nemočno tarnanje, da se od odločitve slovenskega ljudstva
za samostojnost do danes v samostojni Sloveniji ni nič kaj dosti spremenilo, da nam
vlada stara garda, da so revni ostali revni, podtalna propaganda, tista od ust do
ust, po telefonu in še kako, pa še naprej širi zle govorice, da bo v primeru, da zmaga
reakcija, za Katoliško Cerkev na Slovenskem pobiral davke nihče drug kot novi predsednik
gospod Lojze Peterle osebno, in samo on, seveda mimo vseh zakonov. Vsi tisti v Sloveniji,
ki so na prvih demokratičnih volitvah glasovali za Demos, na referendumu za samostojno
Slovenijo in so nato čez nekaj let svojo svobodno in zgodovinsko odločitev zopet ponovili
na referendumu za vstop Slovenije v Evropsko unijo, pa vedo, da so takšne govorice
v stilu propagandne zvrsti »še pomnite tovariši«, iz časov torej, ki so dokončno za
nami. Zgodovinsko dejstvo pa je, da so se v Sloveniji stvari temeljito spremenile
od prvih volitev dalje, dokončno pa na referendumu decembra 1990. Od takrat je v Sloveniji
levica politično, dejansko in miselno v manjšini in bo tako ostala. V slovenski zgodovini
je vedno bila v manjšini, le v socialistični Jugoslaviji je bila na oblasti s pomočjo
zavestne podrejenosti jugoslovanski partiji, takratnemu predsedniku Josipu Brozu osebno
in velikosrbski oblastni kliki znotraj komunističnega sistema. V novo usodo so se
slovenski komunisti sami vdali po prvih demokratičnih volitvah. Ob razglasitvi volivnih
rezultatov so se namreč komunisti iz vseh treh takratnih zborov zbrali pri takratnem
slovenskem notranjem ministru Tomažu Ertlu na posvet. Točka posveta je bila samo ena:
»Ali sprejeti izzid volitev, ali pa narediti državni udar?« Odločili so se za politično
preigravanje v demokraciji. To dejstvo je na svoj način potrdil v nekem pogovoru takratni
poslanec Slovenske krščanske demokracije v družbeno političnem zboru, sedaj že pokojni
Janez Gajšek iz Maribora, ki je na vprašanje, če ga je bilo v Državnem zboru kdaj
strah, odgovoril, da samo v tistih 20 minutah, ko so čakali komunistične poslance,
ki so bili na odločilnem posvetu pri notranjem ministru, torej vodji takratne slovenske
Udbe, Tomažu Ertlu. Ne prej, ne pozneje ga nikoli ni bilo strah. Slovenski komunisti
si torej niso upali iti proti plebiscitarni volji ljudstva in so se odločili za politično
preživetje na najboljši možen način, tako da bodo še naprej, kot vedno do takrat,
izigravali slovensko ljudstvo, državo in njene ustanove do največje možne mere. V
bistvu je to tudi ena od razsežnosti demokratičnega sistema. Ne sicer najbolj umna,
inteligentna, še manj poštena, vendar še v okvirjih demokracije. Toda politično sporočilo
slovenskih komunistov, da bodo preigravali demokracijo, pa je nekaj zelo resnega.
S svojo odločitvijo so se vnaprej in dokončno odpovedali vsakemu državotvornemu naporu
in utrjevanju demokracije v mladi slovenski državi in se usmerili le pridobivanju
osebnih zgolj materialnih koristi v politiki in na vseh ostalih ravneh. Ob tem pa
se volivno telo mora zamisliti ob vsakih volitvah in presoditi stanje v državi tudi
pod tem vidikom.