Duhovna misel sestre Darije Krhin za 31. nedeljo med letom

PRIDIGA (sobota, 3. november 2007, RV) - Dragi bratje, drage sestre! Dva glavna poudarka prinaša bogoslužje 31. nedelje med letom. Prvi je v nedelji sami, saj obhajamo Zahvalno nedeljo, na katero nas nevsiljivo opozarjajo tudi naše bogato okrašene cerkve s sadovi zemlje in z delom človeških rok. Drugi poudarek pa je v evangeljskem poročilu o srečanju cestninarja Zaheja z Jezusom.
Zahej je "poskušal videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl", poroča evangelist. Kaj je bilo v tej Zahejevi želji? Zgolj radovednost ali kaj drugega? Zahej je vedel, kako so nanj gledali ljudje, da so ga imeli za grešnika, ki je obogatel na račun drugih. Toda to ga ni oviralo v njegovi želji po srečanju z Jezusom. Ko je prišel mimo, ga Zahej ni samo videl, ampak ga je Jezus nagovoril. Povabil ga je, naj hitro spleza dol, ker mora ostati v njegovi hiši. In Zahejev odgovor? "Takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel." Ves prevzet je obljubil, da bo dal "polovico svojega premoženja ubogim in če je koga v čem prevaral, mu bo povrnil četverno". Njegova radikalnost je očitna, saj je sprejel Jezusovo povabilo po srečanju z njim in z njegovo močjo, ki človeka spremeni. Jezusa je sprejel z veseljem, ki ga prinaša odrešenje. Zanj je bil to najbogatejši dan življenja, kajti - kot je rekel Jezus - je v njegovo "hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin".
Po Jezusovih besedah o tem, kako težko se bodo zveličali tisti, ki imajo veliko premoženje, in po primerih, ki jih je ob tem povedal, je to evangeljsko sporočilo potrditev, da "kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu" (Lk 18,27). "Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno." Za nas pa so te besede prošnja Jezusu, naj ostane z nami, da se ne bi nikoli oddaljili od njega; v njegovi bližini je naše pravo mesto.
Kaj pa sporočilo Zahvalne nedelje? Ob tej nedelji naj bi se zares ustavili in ob vsej naglici današnjega časa, v kateri smo v nevarnosti, da ne vidimo darov, ki jih prejemamo, premislili, kako smo v resnici obdarjeni, kako smo v življenju vedno znova obdarovani.
Najbrž moramo najprej priznati, da vse premalokrat dejansko izkusimo skrivnostni značaj svojega življenja in zato premalokrat priznamo, da bivamo po Božji milosti, in da moramo biti za ta največji dar hvaležni Bogu. S hvaležnostjo priznavamo, da vse življenje in vsak dober dar prihaja od Boga. Kadar smo pri bogoslužju, pomislimo tudi na to, kako prav je, da se Bogu vedno in povsod zahvaljujemo: pomislimo na to, da je življenje dar, da so dar naši starši, prijatelji, naše zdravje in naš poklic ter še tolike druge stvari, s katerimi je obdarjeno naše življenje. Kako zgrešeno bi bilo, če bi mislili, da vse to moramo imeti; še več, da je samo po sebi umevno, da je tako v našem življenju. Biti človek pomeni zahvaljevati se. Včasih spoznamo šele takrat, kako smo obdarjeni, ko nam je kaj odvzeto, ko nam morda bolezen onemogoči kakšno stvar. Žal ne znamo vedno s hvaležnim srcem priznavati številne in izredne darove vsemogočnega Boga, ki bogatijo naše življenje. Zahvalna nedelja je nova priložnost, da si vzamemo čas in "preštejemo" blagoslove, ki smo jih deležni v življenju in se zanje Bogu zahvalimo. Zagotovo jih bo preveč, da bi jih mogli prešteti!
Še nekaj je ob tem pomembno: ko se zahvaljujemo, ne smemo zapasti v neke vrste samozadovoljnost. Razlogi za hvaležnost vključujejo tudi odgovornost. Ob hvaležnosti za vse prejeto, tudi za materialne dobrine, moramo misliti na dolžnost, ki jo imamo do tistih, ki so v potrebah in stiskah. Naša hvaležnost naj zato postane solidarnost in naj najde tisoč načinov, da se bo izrazila. Ne skoparimo v življenju s hvaležnostjo; to bo dobro naredilo tistim, katerim jo bomo izrekli ali pokazali, in sami bomo ob tem bogatejši. Pri vsaki sveti maši pa bomo mogli z duhovnikom iskreno reči dobremu Bogu: "V zahvalo ti darujemo to živo in sveto daritev." Bratje in sestre, tudi vam hvala za zvesto poslušanje!