KOMENTAR(petek, 2. november 2007, RV) – V tem tednu sta svetovno javnost
in strokovnjake, ki spremljajo razvoj evropske misli v zadnjih stoletjih in njenih
političnih učinkov, presenetili dve simbolični gesti. Prva se je zgodila v italijanskem
parlamentu. V torek je skupina poslancev, predlagateljev novega ustavnega določila,
dala na mize vseh poslancev predlog zakona, da naj bo poslej kaznivo dejanje vsako
sklicevanje na komunizem, kot je po zakonu sklicevanje na fašizem. Drugo simbolično
dejanje pa je ta teden storil ruski predsednik Vladimir Putin, ko se je poklonil žrtvam
komunističnega terorja nad Rusi in drugimi državljani Sovjetske zveze in več kot 20-im
milijonom žrtev komunizma v času miru uradno razglasil za tragedijo ruskega naroda
in države. Obema pobudama je skupno spoznanje in državniška drža, da je komunizem
kot miselni, organizacijski, partijski, državniški in mednarodni pojav v svojem bistvu
isto zlo kot fašizem in nacizem. Še več, kot sistem, ki se je polastil države, pa
naj bo majhna ali velika, kot je bila Sovjetska zveza, je nezadržno uničeval države
in njene ustanove in strahovito ogrozil njihove prebivalce. Za komuniste na oblasti
je država postala predvsem izjemno učinkovito sredstvo oblasti nad ljudmi, namesto
da bi bila v službi ljudi. Komunisti in leninistična ideologija sta s pomočjo državnih
ustanov do take mere ustrahovali ljudi, da so ljudje kljub svoji družbeni razsežnosti
in jasnem spoznanju, da ne morejo živeti brez države, tako državo zasovražili. Iz
zgodovine vemo, da je odnos državljani – država oziroma oblastniki vedno bolj ali
manj napet in je le malokdaj idealen, ker država težko predvidi in nagovori večino
potreb in pričakovanj posameznikov, ki pa od države upravičeno veliko pričakujejo.
Kadar pa ljudje zasovražijo državo, ker jih objestno zatira in sistematično zanika
ali celo uničuje njihovo svobodo, potem pa to pomeni, da jih ogroža in zanika človekovo
bistvo, osebno in skupnostno razsežnost vsakega človeka. Tako zastavljena državna
politika ne da ni več v službi ljudi, ampak ovira njihovo prihodnost in ljudstvo vodi
v črnogledost, da več ne vidi svoje prihodnosti, kaj šele prihodnosti prihodnjih rodov.
Ruski predsednik Vladimir Putin je izkušen politik, ki je izšel iz vrst najbolj
dodelanega policijskega zatiralskega aparata, kar jih pozna svetovna zgodovina, kot
je bila zloglasna KGB. On točno ve, kako je deloval ta zatiralski državni ustroj.
Sedaj, ko je predsednik Ruske federacije, pa tudi vidi njegov skrajni domet, apatičnost
in črnogledost ruskega ljudstva do države in prihodnosti. Kot predsednik z grozo v
mislih ugotavlja, da je Rusov vsako leto 800.000 manj, da nočejo več živeti in da
od države skorajda nič več ne pričakujejo. Simbolično dejanje ruskega predsednika
ob spomeniku žrtev državnega terorja Sovjetske zveze je v bistvu javno politično spreobrnjenje
v državniškem smislu. S tem dejanjem je Rusom jasno povedal, da njihova država več
ne more računati na moč terorja in na ubijanje svojih državljanov, za kar nihče ne
bi odgovarjal, ker se skriva za državo in njene koristi. Ruski predsednik upa, da
ga je ljudstvo prav razumelo. Kako pa naj slovensko ljudstvo razume tiste svoje
politike, ki še vedno prisegajo na teror in na ubijalski instinkt in jim še ni prišlo
na misel, da tudi slovensko ljudstvo izumira, ker noče živeti tudi zato, ker mu državni
aparat prej vliva strah kot pa pogum za prihodnost. S takimi politiki si res ne more
obetati nove prihodnosti, tudi v evropski zvezi ne.