Meditacija

MEDITACIJA (četrtek, 1. november 2007, RV) - Danes, na praznik Vseh svetih, Cerkev oznanja, kako se je velikonočna skrivnost uresničila v svetnikih, ki so s Kristusom trpeli in so z Njim tudi v večni slavi. Na praznik Vseh svetih obhajamo, slavimo in se pripročamo vsem pravičnim iz vsakega naroda, ljudstva, rase in jezika, katerih imena so zapisana v knjigi življenja.
Papež Benedikt XVI. nas je včeraj povabil, da na praznik Vseh svetih in na Vernih duš dan razmišljamo o življenju v luči večnosti. To povabilo je naslovil včeraj med splošno avdienco bolnikom in mladoporočencem na Trgu sv. Petra. Dejal je, da upa, da bosta za vse verne današnji in jutrišnji praznik priložnost, da dvignemo naš pogled v nebo in motrimo prihodnost, zadnjo in dokončno stvarnost, ki nas čaka.
Sveti oče in z njim vesoljna Cerkev, nas danes vabi, da razmišljamo, kako se v vsakem od nas uresničuje Kristusova velikonočna skrvinost, naše umiranje v Kristusu, da bi z njim tudi vstali, kajti vemo, kot nas uči sv. Pavel, da, »najsi živimo ali umiramo, smo Gospodovi«. Krepitev velikonočne skrivnosti v kristjanovem življenju nikoli ni le zgolj osebna, intimna, zasebna stvarnost. Moč Kristusovega vstajenja je prisotna v vsem stvarstvu, je na delu do konca časov, dokler vsega ne položi pred podnožje Boga Stvarnika. Zato lahko mirno trdimo, da če kaj, potem je moč velikonočne skrivnosti hkrati najbolj osebna in javna stvarnost, ki si je nihče ne more prikrivati in je nihče ne more zakriti kot zgodovinsko danost. Še več, pokojni papež Janez Pavel II. je med svojim prvim obiskom v Sloveniji, leta 1996, v svojem govoru dejal, da je svetost največja moč, ki spreminja svet, ne le notranjost vsakega posameznika. Ko v teh dneh razmišljamo o tem, kako se v nas kristjanih uresničuje moč vstalega Gospoda, nikakor ne moremo mimo družbene rezsežnosti svetosti in prizadevanja zanjo. Če je bistvo svetosti vedno večja podobnost z vstalim Gospodom, ki je Gospod zgodovine in vsega kar obstaja, potem to pomeni, da je svetost vedno tudi sposobnost v Kristusovem duhu posegati ne le v osebno zgodovino, ampak v zgodovino odrešenja, ki je edina prava zgodovina. V tej zgodovini so za vedno zapisani naš blaženi škof Anton Martin Slomšek, božji služabniki: Friderik Baraga, pater Vošnjak, mučenca Grozde in Halas, nadškof Anton Vovk, drugi številni znani in neznani pričevalci in mučenci od krsta Slovencev do danes, predvsem pa mučenci med in po 2. svetovni vojni. Zasluga slednjih je dvojna, da so sredi največjega sovraštva do krščanstva v njegovi zgodovini proslavili Boga in pred svetom razkrinkali lažnost in ontološko zlobo brezbožnega komunizma. V tem smisluu so zapisani v zgodovino odrešenja, da se pred Božjim prestolom nihče ne bo hvalil, razen z imenom Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva in Gospoda zgodovine.