Novi španski blaženi - komentar

RIM (četrtek, 25. oktober 2007, RV) - Cerkev in katoličani v Španiji se pripravljajo na še eno veliko slovesnost v teh letih, na razglasitev 498 mučencev iz španske državljanske vojne za blažene. V teku je še več procesov za blažene iz istega nemirnega in nasilnega obdobja v prvi polovici prejšnjega stoletja v Španiji. V tej krščanski deželi so preganjanja kristjanov skorajda reden zgodovinski pojav od samih začetkov krščanstva na Pirenejskem polotoku od 2. stoletja dalje. Na začetku so kristjane preganjali rimski cesarji, nato pripadniki raznih krivoverstev do začetka 7. stoletja. Od vdora Saracenov in prihoda islama sredi 8. stoletja pa vse tja do zmage nad muslimani v južnem delu sedanje Španije, so jih preganjali muslimani. Po zmagi nad islamom so se začela slavna stoletja španske zgodovine vse do ustvaritve mogočnega imperija v katerem sonce nikoli ni zašlo, ko je španska krona imela svoje posesti od Filipinov preko Afrike do obeh Amerik, vse do polovice današnje Kalifornije. Ko so ta ogromen imperij začeli ogrožati z razsvetljenskimi idejami prepojeni vladarji, ki so jih hujskali prostozidarji in absolutistični vladarji po Evropi, so kristjani ponovno postali tarča napadov in mučenci za vero po širnem imperiju. Najbolj pogosto so to bili mučenci iz vrst klerikov, od napada na paragvajske redukcije sredi 18. stoletja pa vedno bolj tudi verniki laiki vseh stanov. Sredi 19. stoletja so se vrste borcev zoper kristjane organizirale v dveh frontah: liberalno-masonski in socialistično-komunistični. Vrhunec te borbe je bila španska državljanska vojna, med katero so prelili svojo mučeniško kri novi blaženi.
V vseh teh preganjanjih je vedno bila v ospredju borba zoper vero v pravega Boga, borba zoper kristjane, ki so v raznih zgodovinskih obdobjih razkrinkavali krivice svojega časa, v vseh obdobjih pa je bilo prisotno neko skrivnostno, bolj ali manj očitno sovraštvo do vsega kar je krščanskega. In vedno so bili prva tarča napadov najbolj zavzeti in prepričani kristjani. Ti namreč vedno in povsod najbolj motijo vse nasprotnike Boga, Kristusa, Cerkve in krščanstva kot takega.
To nepisano, a zgodovinsko potrjeno pravilo velja tudi danes, tako v Španiji kot v Sloveniji in drugod po svetu. Danes se v Španiji levica, ki je potomec španskih socialistov in komunistov, ki so se borili zoper katoličane in Cerkev med špansko državljansko vojno, sprašuje, ali imajo razglasitve za blažene sploh še kakšen pomen. Vprašanje je ključnega pomena. Razglasitve za blažene pomenijo vsaj dve temeljni stvarnosti. Prva je ta, da je bil čas španske državljanske vojne čas zanikanja temeljnih človekovih pravic glede vere, prepričanja, osebne lastnine in skrajno nasilnega ravnanja države do državljanov, ki niso bili socialisti ali komunisti. Slovesne razglasitve za blažene pa več kot jasno govorijo, da so bili sedaj blaženi po krivici ubiti, da se za to nihče nikomur ni opravičil. Še bolj pomembno pa je dejstvo, da so mučenci svojim krvnikom odpustili še preden so jih usmrtili in tako pokazali posebno moč, ki je nujno potrebna za vsako, še tako začetno sožitje, namreč znati in moči priznati svoje mejne točke, jih presegati, si odpuščati in tako graditi skupnost. Krvniki mučencev pa ravno te tako potrebne človeške kakovosti nimajo, niso namreč sposobni priznati niti sebi, kaj še javno, da niso vedno prav ravnali in se za svoje napake, zmote in zla početja, oziroma očitne zločine nočejo pokesati. In prav take zakrknjene drže najbolj slabijo vsako družbo in jo v globinah trajno in smrtno nevarno razkrajajo. In ravno zaradi tega je vsaka razglasitev mučencev za blažene velika slava Bogu in dokaz, da je možno graditi zdravo in človeško družbo.