Pogovor s patrom Markom Rupnikom o mozaiku v novi fatimski baziliki Sv. Trojice

KOMENTAR (torek, 23. oktober 2007, RV) - Pravilno razumevanje izidov volitev v prvem krogu je za vse volivce zelo pomembno za dobro izbiro med kandidatoma za predsednika države v drugem, odločilnem krogu. Če se vsaj malo ustavimo ob podatkih, kako je v nedeljo volila levica, potem takoj stopita v ospredje dve novosti. Prva je ta, da so se glasovi levice skoraj matematično natančno razdelili na dvoje, saj je med prvim in drugim predstavnikom levice le dobrih 3.500 glasov razlike, ali 0,37%. Če ta podatek primerjamo s prvim krogom predsedniških volitev pred petimi leti vidimo, da je takrat sedanji državni predsednik dobil dobrih 44% glasov, drugi predstavnik levice 2,25%, tretji pa 1,8%. Pred petimi leti je velikanski del levice volil enega in dogovorjeno skupnega kandidata in le peščica ostla dva zastopnika levice, ki sta služila kot vaba tistim, ki so nihali med desnico in levico, da bi jih vsaj nekaj preusmerili v tabor levice. V zadnjih letih se je torej na levici zgodil veliki vsebinski in politični preobrat, ki ga sedanja predstavnika levice poosebljata in bolj ali manj očitno predstavljata. In tu smo pred drugo novostjo, ki je bistveno pomembna za vse slovenske volivce in volivke.
V čem je ta novost, ki je tako močno izbruhnila prav na predseniških volitvah samih, kar je v zgodovini komunistično navdihnjenih političnih strank nekaj nezaslišanega. Zakaj se je slovenska levica, ki je v svojem bistvu še vedno pristno komunistična, tako polalizirala? Odgovor moramo iskati v dveh smereh. Najprej v stalnici komunistične politične miselnosti, da je oblast prvi in zadnji cilj vsega političnega delovanja, obstoja in smisla. Druga smer je tudi komunističnega izvora, ker so komunistični voditelji vedno in povsod po svetu skrajno pozorni na odločilne posebnosti politične borbe in njim primernih taktik v posameznih narodih in zgodovinskih okoliščinah.
Cilj obeh polovic slovenske levice je oblast v Republiki Sloveniji. O tem se vsi na levici strinjajo, da je nujno potrebno obvladati vsa odločilna mesta v slovenski državi: predsednika države, predsednika vlade, predsednika Vrhovnega sodišča in kar največ ostalih pomembnih oblastnih pozicij. Vsekakor pa tiste in toliko, da je kontrola politične moči mogoča in je zagotovljeno usmerjanje vodilnih miselnih tokov v slovenskem ljudstvu tako, da bo obast ostala neogroženo v rokah levice. O teh zadevah se vsi na levici strinjajo in se med seboj podpirajo. In v čem je torej problem?
Problem je slovenska posebnost, ki je v tem, da velika večina Slovencev želi biti resnično svobodna, tudi v smislu, da je materialno neodvisna, da želi imeti vsaj nekaj osebne, privatne lastnine, ki je tudi eden od bistvenih virov osebne in skupne svobode. K temu moramo dodati bistveno nove zgodovinske in politične okoliščine. Slovenska levica več ne more računati na sistemsko, politično, vojaško, gospodarsko in drugo pomoč iz nekoč zvezne države, ker je ni več. Še bolj pomemben pa je podatek, da je Slovenija prava članica Evropske unije, kjer vlada prava demokracija in so diktatorske in druge totalitarne zamisli možne le znotraj posameznih komunističnih strank, ne pa v državnih sistemih in še manj v Evropski zvezi kot celotnem sistemu v nastajanju.
Slovenska inačica sestopanja levice iz oblasti je bila mehka varianta klasične komunistične kontrole oblasti z nasmeškom v novih okoliščinah. Po vsebinski plati pa se ni nič bistveno spremenilo. Z vstopom Slovenije v Evropsko zvezo je ta varianta nujno zašla v krizo, ker demokracije ne moreš dolgo igrati, ne da bi vsaj sosestje spregledali tiktatorske prijeme in politično organizacijo. Treba pa je reči, da je bilo sestopanje slovenskih komunistov z oblasti zelo učinkovito na gospodarski ravni, saj so si v slaben desetletju prilastili veliko večino državnega imetja in zakonito zapisali kot osebno, privatno lastnino. Ko pa so postali osebni lastniki so si z lahkoto in z užitkom prisvojili tudi kapitalistične oblike ravnanja z imetjem, posebno še pridobitniško razsežnost in mik obilne zasebne lastnine. Od tukaj pa do voljnega popuščanja skušnjavi vseh skušnjav, da je tudi z bogastvom možno obvladovati oblast, je le majhen in zelo vabljiv. V takem zamišljanju prihodnosti pa jih je kruto prebudila sedanja vlada, ki je gospodarsko bolj učinkovita kot prejšnje, ki jih je vodila levica. Nadalje je sedanja vlada bolj socialno naravnana, predvsem pa ni tako grabežljiva v obliki davkov in doslednega pobiranja davkov od vseh državljanov in ne le od najbolj revnih in nezavarovanih.
Ko se je sedaj bogata levica prebudila iz prijetnih sanj, se je znašla pred odločitvijo, kako naj ponovno prevzame oblast v Sloveniji. Ali po klasični komunistični poti s propagando, ustvarjanjem notranjih sovražnikov in pristranskim razsojanjem napetega stanja, ki ga sam sprotu ustvarja, ali pa na nov način, z zakonito ogromno zasebno lastnino na način, da država še vedno ostane osrednji vzvod ne le neobrzdanega bogatenja, ker je sociale le še moteč spomin, ampak celotne oblasti nad ostalim delom ljudstva, ki je ostalo revno in je prisiljeno delati za beraške plače in sijajne dobičke novih, sedaj že zakonitih gospodarjev prejšnjega skupnega imetja.
Volivni izzidi kažejo, da je rahlo prevladala klasična varianta prevzema oblasti, pozneje pa se bo videlo. Toda rebus je še vedno odprt.