KOMENTAR (ponedeljek, 22. oktober 2007, RV) Za nami je prvi krog predsedniških volitev
v katerem so slovenski volivci odprli veliko novih političnih in drugih vidikov. Naj
naštejemo le nekatere. Prva splošna ugotovitev včerajšnjega kroga je velika neudeležba
na volitvah, dobrih 42%. Ker v Sloveniji levica praviloma vedno in množično gre volit,
potem to pomeni, da se je dobrih nadaljnih 10% volivcev z desnice odločilo, da bodo
ostali doma. Vprašanje pa je, zakaj so ostali doma, predvsem pa, kateri sloj volivcev
ni oddal svojega glasu. Drugi vidki je ta, da je g. Lojze Peterle kot samostojem
kandidat sicer zmagal, toda manj, kot je bilo pričakovati. Razlogov za relativno zmago
je vsekakor več, ki jih je potrebno dobro pretehtati. Po naravi svojega programa je
kandidat sedanje vladne koalicije, kar je levica pravilno razumela in je napadala
vlado, ko je umetno sprožila sicer majhno, zato pa propagandno toliko bolj učinkovito
inflacijo in podražitev kruha takoj po žetvi, ko so pekarne in drugi grosisti zelo
poceni pokupili letošnji pridelek. Sistemski volilni stroj levice je predsedniškega
kandidata vladne koalicije načel najprej z neizprosno kritiko delovanje vlade in šele
pozneje kandidata samega. Tretji vidik je dejstvo, da levica nima več večine
v slovenskem volivnem telesu. Na prejšnjih predsedniških volitvah, ki se jih je v
prvem krogu udeležilo dobrih 72% volivcev, je levica še imela večino, tudi brez glasov
gospoda Jelinčiča Plemenitega. Naslednji vidik je presenečenje in posebnost,
da evropska razsežnost včerajšnjega kroga predsedniških volitev ni štela veliko. Lahko
bi rekli, da je bolj škodila kandidatom, ki so jo naglašali. V ospredju je vsekakor
bila slovenska, konkretna, sedanja in oprijemljiva stvarnost. Tudi tukaj se postavlja
vprašanje, kaj so volivci, tako tisti, ki so oddali svoj glas in še bolj tisti, ki
ga niso, hoteli sporočiti? Sporočilo je vsekakor vsaj dvojno. Prvo je to, da je predstavnik,
ki je najbolj blizu vladni koaliciji, zmagal s prepričljivo prednostjo in se je uvrstil
v drugi krog. Drugo sporočilo pa je veliko bolj politično in obetavno. Tisti, ki niso
oddali svojega glasu, so sporočili, da so dvignili ceno svojemu glasu. Njihova odločitev
je bila premišljena in ni več sad neke politične negotovosti, čustvenega pogojevanja
volivne kampanje, takšne ali drugačne. Te glasove si bosta kandidata v drugem krogu
morala pridobiti in dokazati, da si jih zaslužita. Velika novost včerajšnjega
prvega kroga predsedniških volitev je stvarna politična, vsebinska, sistemska, gospodarska
in druga cena vsakega glasu. Ta ugotovitev verjetno najbolj velja za neoddane glasove,
ki jih je dobrih 42%. Te podatke je gotovo težko brati in so verjetno največji in
najbolj zahteven izziv za celotno slovensko politiko in njene stratege. Vključujejo
namreč celotno sedanjo slovensko in evropsko politično stvarnost, predvsem pa najbolj
zahtevno razsežnost vsakega političnega, zlasti pa demokratičnega sistema, ki je vključevanje
državljanov v državni in politični sistem. Kljub temu, da so volivci preden so
se na voliščih odločali imeli pretežno pred očmi zgolj slovensko stvarnost, je evropska
po naravi stvari bila prav tako prisotna, saj je Slovenija pravnomočna članica Evropske
zveze, ki ji bo kmalu predsedovala.