Razmišljanje

RAZMIŠLJANJE (sobota, 20. oktober 2007, RV) - Nocoj, na vigilijo misijonske nedelje, so naše misli in srce v misijonih. V naši krščanski zavesti nekje v globini odmeva Jezusovo naročilo: Pojdite in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal (Mt 28,19-20). V Apostolskih delih beremo podobno naročilo: Prejeli boste moč Svetga Duha, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta (Apd 1,8). Jezusovi učenci in prva Cerkev so to naročilo vzeli skrajno resno. In v Apostolskih delih beremo: In božja beseda je rasla, število učencev v Jeruzalemu se je zelo množilo in tudi veliko duhovnikov je sprejelo vero (Apd 6,7).
To zavzeto in ganljivo poročilo o izpolnjevanju Gospodove obljube in naročila, naj Evangelij ponesejo do skrajnih mej sveta, ni sad zgolj človeškega prizadevanja, ampak začudenega spoznanja, kako učinkovita je božja Beseda. Pisatelj Apostolskih del presenečen ugotavlja, kako se božja Beseda širi iz Jeruzalema, kraja Jezusovega vstajenja in prihoda Svetega Duha, preko meja Palestine, še več v srca poganov. Prvi kristjani so začudeno opazili, kako vera v vstalega Gospoda pronica v srca ljudi, spreminja njihova srca, razsvetljuje njihovega duha in stori, da zrelo sodelujejo v delu odrešenja z neko novo odgovorno svobodo.
Apostolska dela so tako prva knjiga, prvo pisno poročilo o uspehih misijonske dejavnosti apostolske Cerkve. To poročilo je vsebinsko zelo razvejano. Ne poroča le o uspehih v zemljepisnem pomenu, do kod je prišlo evangeljsko sporočilo. Ob pozornem branju ugotovimo, da skrbno poroča o delovanju Svetega Duha, o moči milosti, pa tudi o prizadevanju posameznih kristjanov in krščanskih skupnosti. Enako natančno pa Apostolska dela poročajo o tem, kako modro so apostoli, kristjani in krščanske skupnosti vključevali novosti v življenje krščanskih občestev in kako bistro so brali znamenja časov. V tem pogledu je branje prvega misijonskega poročila za nas, kristjane našega časa, zelo izzivalno, ker nas vabi, kako naj se mi lotimo oznanjevanja, kako naj bomo kristjani sredi načega sekulariziranega, razkristjanjenega sveta. V nas bi moralo biti na prvem mestu vprašanje, kako naj mi danes našim sodobnikom, ki so bili v šoli, javnosti in sicer pogreznjeni v globalno, celovito odklanjanje krščanstva, kako naj sredi takega rodu živimo kot uspešni kristjani. Za tak podvig imamo vse razloge. Po zamisli totalitarnega vzgojnega in izobraževalnega sistema v času komunizma in potem, bi vsak, nekoč jugoslovanski, sedaj pa slovenski državljan moral postati in biti izobraženi ateist. Še več, vsak, ki je končal takšen šolski sistem, bi moral napadalno, smelo in uspešno rušiti vse, kar je v človeškem srcu odprtega za nadnaravno, posebno pa še vsak čut za Boga. V nas, ki smo verni, to ni uspelo, totalitarni šolski sistem je že doživel svoj polom, saj je vsak veren človek v bistvu neuspel ateist in največji dokaz za neučinkovitost in miselno ter drugačno bedo slehernega prizadevanja za vzgajanje ateistov. Ostaja pa odprto vprašanje, zakaj je danes mnogim kristjanom še vedno nerodno, da so verni, da so sprejeli evangelij in živijo za Boga? V naši notranjosti še delujejo nekatere usedline čisto novih oblik borbe zoper vero in vse, kar je nadnaravnega. In to so za nas nova znamenja časov, o katerih bi se osebno in v skupnosti morali kritično vprašati in iskati prepričljive odgovore. Ti bi morali odgovoriti na zelo preprosto kristjanovo vprašanje: Kako naj v duhu evangelija odgovorim na izzive sedanjega časa in na tako kočljiva ter često napadalna in podcenjujoča vprašanja naših sodobnikov? Mi smo poslani, da na takšna in podobna vprašanja odgovorimo v našem okolju in v sedanjih razmerah. Božja previdnost nas je za to postavila v naš čas. Naš misijon, naše poslanstvo je tukaj, danes in jutri, da damo odgovor za razloge upanja, ki je v nas in odgovore na zastavljena nam vprašanja.