Duhovna misel sestre Darije Krhin za 29. nedeljo med letom

PRIDIGA (sobota, 20. oktober 2007, RV) Dragi bratje, drage sestre! Poklicani smo evangelizirati svet, v katerem živimo. To bi bil lahko kratek, jasen odgovor na Jezusovo vznemirljivo vprašanje ob koncu evangeljskega odlomka 29. nedelje med letom, ki se glasi: "Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" Prav gotovo te besede niso zlo sluteča Jezusova napoved stanja na svetu ob njegovem drugem prihodu, ampak izraz njegove močne želje, da bi se ogenj vere dobesedno razplamtel po vsej zemlji in bi se vsi njegovi učenci čutili poklicane njegov evangelij živeti in ga prinašati ne le v svoje okolje, ampak tudi drugod po svetu. Tudi misijonska nedelja nas spodbuja k temu.
"Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" To Jezusovo vprašanje nas ne bi smelo spravljati v dvom, da bi tudi sami pri sebi razmišljali, ali Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali ali ne. Saj vemo, da Bog hoče zveličanje vseh ljudi; zato je tudi poslal svojega Sina na svet. Problem vprašanja se zastavlja drugje: ali se bodo vsi ljudje res svobodno oklenili vere v Boga, da bi bili rešeni? Sveto pismo mnogokrat govori o tej gotovosti vere. Spomnimo se besed, ki jih je zapisal apostol Pavel Timoteju, ko mu daje navodila za molitev in pravi: "To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice" (1Tim 2,3). Te besede je zapisal Pavel, ki sebe imenuje "apostol Kristusa Jezusa po naročilu Boga, našega odrešenika, in Kristusa Jezusa, našega upanja" (1,1). Druga temeljna resnica pa je, da je evangelij "Božja moč, v rešitev vsakomur, ki veruje" (Rim 1,16), kar pomeni, da ni nihče vnaprej izključen.
Kako je vse to povezano z nedeljskim evangelijem? Jezus v njem zatrjuje, da morajo njegovi učenci "vedno moliti in se ne naveličati". To jim je - kakor je rad storil - povedal v priliki, katere sporočilo je, da Bog pomaga do pravice. Prilika govori o vdovi, ki je sodnika, ki mu ni bilo mar za pravičnost in ki tudi ni imel usmiljenja do nje, prosila, naj ji pomaga do pravice. Dolgo tega ni hotel storiti, potem pa je rekel: "Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat." Jezusov nauk iz tega je bil: mnogo bolj kot krivični sodnik Bog hitro "pomaga do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu". Prilika nam hoče povedati, kako potrebno je, da se ne naveličamo moliti. Pri molitvi pa naj ne bi mislili samo nase, na svoje potrebe in stiske ter jih prinašali pred Boga, ampak naj bi naše prošnje objemale ves svet in njegove stiske, ki so mnogo večje od naših osebnih. Ta naš svet se tako hitro spreminja in na svojo škodo pozablja na Boga. Pravijo, da živimo v post-krščanski družbi, v kateri je vsaka dežela misijonarska. Temu primerno je tudi gledanje na molitev. Mnogi mislijo in tako delajo, kot da si lahko sami ustvarijo prihodnost, zato - pravijo - molitev ni potrebna; še več, čas, namenjen molitvi, imajo za izgubo. Prvi izziv v tej situaciji za nas je, da ne izgubimo zaupanja v moč molitve in vere, ki se mora iz nje nenehno hraniti. Samo površna vera nas ne bo vodila preko izzivov sodobne družbe. Če hočemo preživeti v tem modernem svetu, mora naša vera prihajati iz izkušnje Boga. Ali imamo tako izkušnjo? Za mnoge je Cerkev samo organizacija, ki so se ji pridružili zato, da bi prišli v nebesa - seveda, če izpolnjujejo, kar uči; na izkustvo Boga še pomislili niso. V izvrševanju nekih pravil zato, da bi v zameno nekaj prejeli, pa ni življenja. Življenje prinaša zavest o Božji prisotnosti v nas in okrog nas; zavest, ki jo gradi naša povezanost z Bogom, naš pogovor z njim v molitvi. Mislimo na to, ko se ob nedeljah zbiramo pri molitvi in evharistični daritvi. Mislimo pa tudi na odgovornost, ki jo imamo drug do drugega in posebej do tistih, ki Kristusa še ne poznajo. Kajti - kot pravi papež - "potrebujemo Boga, Boga, ki nam je pokazal svoj obraz in odprl svoje srce: Jezusa Kristusa." Tega Boga, ki osrečuje nas same, želimo prinašati tudi drugim. Če ne moremo drugače, molimo za tiste, ki ga oznanjajo.