Komentar

(sreda, 17. oktober 2007, RV) - Jezus je imel v času svojega javnega delovanja zelo dinamičen odnos do oblastnikov, domačih, judovskih in tujih, rimskih. Judovskega kralja Heroda je imenoval lisjak. Ko so davkarji zahtevali, naj plača cesarjev davek, je naročil Petru naj gre k jezeru in vzame denar iz ribjih ust in plača zahtevano vsoto. Učencem je jasno povedal, da vladarji gospodujejo nad svojimi podaniki in nad njimi izvršujejo oblast, med njimi pa naj ne bo tako. Toda kljub temu jim je zelo priporočil, naj bodo tudi do oblastnikov preprosti kot golobje in zviti kot kače. Do velikega duhovnika Ane je med sojenjem imel zelo odločno in samostojno držo. Ponciju Pilatu je naravnost povedal, da nad njim ne bi imel nobene oblasti, če mu ne bi bila dana od zgoraj. Ko je Pilat ugotovil, da ima pred seboj najbolj svobodnega človeka, ki ga je kdajkoli srečal, ga je kot neposreden zastopnik rimskega cesarja vprašal, ali je kralj? To je bilo nezaslišano vprašanje iz ust rimskega oblastnika. Zelo globoko pa je bilo Jezusovo sporočilo Pilatu, da ima tisti, ki mu ga je izročil večji greh kot Pilat, ki ga je obsodil na smrt.
Iz navedenih in drugih primerov, o katerih poroča Nova zaveza, moramo zaključiti, da je imel Jezus do oblastnikov povsem samostojno, svobodno in smelo držo, s katero jim je pokazal na meje njihove oblasti, predvsem pa na dejstvo, da jim je oblast bila dana, da z njo služijo ljudem. Kadar ni v službi ljudi, je Kristus ne priznava, ker je postala svoje nasprotje, vir zatiranja človeške svobode. Vsakdo, ki tako ali drugače zatira človekovo svobodo, se je v sebi uprl človekovemu Stvarniku, ki je vsakemu človeku velikodušno dal ta največji dar, namreč svobodo, da lahko svobodno služi svojemu Bogu in se svobodno vključuje v izpopolnjevanje stvarstva v duhu Božjega odrešenjskega načrta.
Do oblastnikov je Kristus ravnal popolnoma v skladu s svojim poslanstvom zaradi katerega je prišel na svet, namreč, da bi nas osvobodil greha in vseh drugih oblik suženjstva zlu in nas odrešil. On je najbolje vedel, da vsak oblastnik odloča, se pravi da z močjo svoje svobodne ali nesvobodne volje odloča in posega v svobodo drugih ljudi. Ker pa je Kristus prišel na svet, da nas osvobodi podložnosti grehu in nas osvobodi za Gospoda, je več kot nujno, da je vsako stopnjo oblasti, še posebno pa izvrševanje, izvajanje oblasti presojal prav pod vidikom, do kakšne mere je v službi prave svobode za Boga. Kadar oblast ni v službi Boga, to je, kadar ne krepi svobodnega odnosa vsakega svobodnega bitja do svojega Stvarnika, potem je s tako oblastjo nekaj v bistvu narobe. Apostoli in prva Cerkev so to veliko vprašanje silno globoko razumeli in nanj odgovarjali, vse do mučeniškega pričevanja za svobodo za Boga. Sv. Pavel v svojih pismih piše, da se kristjan ne bojuje le z nekim vidnim zlom, ampak s samim princem zla, z oblastnim hudobije in s samim Satanom. Ta borba v njem poteka na dveh ravneh. Najprej na osebni, notranji ravni vsakega kristjana osebno, ki je poklican, da v sebi oblikuje svojo svobodo za dobro in za Boga ter zoper zlo in hudobijo tega sveta do stopnje popolnoma svobodne odločitve za vstalega Kristusa po katerem je kristjan svetu križan. Druga raven pa je enako pomembna in odločilna. Kristjan kot oseba in Cerkev kot skupnost sta poklicana, da trgata vezi greha v svetu, v javnosti v medčloveških odnosih in odnosih ljudstev do Boga. Na obeh ravneh je kristjanova odločitev za svobodo zavestno sprejeta in jo mora tudi živeti. Osebna in družbena raven svobode sta notranje najtesneje povezani in ju kristjan mora zavestno obvladati tako v luči razuma kot v moči svobodnih odločitev, ki jih zdravo naravnan in z milostjo navdihnjem človekov razum sprejema.