Komentar patra Janeza Srake

(Nedelja, 7. oktober 07 RV) – Demokracija v evropski zvezi je v zadnjih desetletjih, posebno še po letu 1968, torej po študentski revoluciji, prešla v novo, zahtevno in še obetavnejše obdobje. Od tega leta pa vse tja do leta 1977 je bilo obdobje, ko so levičarske in liberalne ideje s pomočjo sredstev družbenega obveščanja prešle iz univerz in drugih ožjih, a zelo dejavnih političnih središč v javnost, med študente, delavce in del srednjega sloja kot nova oblika javnega mnenja in pobude v širši družbi. Ta proces je hkrati potekal na več ravneh: na medijski, zlasti v filmski produkciji, nato v obliki velikih javnih shodov, sindikalnih gibanj, ki jih je in jih še kontrolira levica, predvsem pa v obliki dominantne levičarske in liberalne kulture, od filma do glasbe in drugih umetniških zvrsti. Na politični ravni je istočasno potekala neizprosna borba zoper katoličane in kristjane v politiki v smislu liberalne krilatice ločenosti Cerkve od države in levičarskega svetovnega razrednega boja.
Na zunaj je bil ta proces najbolj viden v zagovarjanju liberalne in levičarske morale, ki zagovarja svobodno ljubezen ter spodbuja zakonsko nezvestobo kot običajno in etično sprejemljivo obliko ravnanja. Nekakšen vrhunec je ta proces dosegel v oblikovanju in sprejemanju skrajno liberalne in levičarske zakonodaje o splavu, ločitvah zakoncev in skupnem življenju brez civilne poroke, v zadnjih desetletji pa v zakonih z istospolnim partnerjem ter zakonodajo o izven zakonskih oploditvah, bioloških raziskavah na zarodnih celicah in v vrsti drugih bio-etičnih vprašanjih. Ta proces je ustvaril videz, da so moralne norme in pristna etična načela presežena za vselej, krščanska kultura in moralne ter druge vrednote pa izrinjene iz javnosti. V zgodovinskem pogledu to pomeni, da niti katoliška Cerkev niti druge krščanske Cerkve in skupnosti, še manj pa posamezni katoličani v javnosti in politiki, ne morejo računati na neko javno podporo, ker je javno mnenje pod kontrolo levice in njenih liberalnih somišljenikov. Do pred nekaj leti je vse kazalo, da je ta proces vsestransko zmagal in zadušil krščansko izročilo v Evropi in ga potisnil v zgodovino.
Med samim procesom se je zgodilo nekaj dejstev, ki izvirajo po eni strani iz miselne nedorečenosti in logične nedoslednosti miselnih ozadij tega procesa, po drugi pa iz delovanja krščanskih vrednot v vernem ljudstvu in bolj ali manj uspešne obnove katoliške Cerkve v duhu smernic 2. vatikanskega cerkvenega zbora.
Prva velika nedorečenost in nedoslednost liberalno-levičarske strategije je bila v tem, da je svoje delovanje zastavila skorajda izključno na slepem zanikanju in bolj ali manj prikriti vojni zoper vse, kar je krščanskega od krščanskih vrednot do zavračanja kristjanov kot posameznih oseb. Taka drža ne odkriva le neke samopašne nestrpnosti, ampak vedno večjo miselno nedoslednost, da ne rečemo revščino. V tem so liberalno levičarski teoretiki šli tako daleč, da so razglasili slabotno miselnost za svojo ideologijo. Drugo dejstvo, ki je neposredna in danes več kot očitna posledica liberalno-levičarskega procesa, je grozljiva starost prebivalstva v Evropi, delno v ZDA in pravo izumiranje ruskega naroda. Vsako leto je namreč od 800 do 900.000 Rusov manj, stara pa se tudi ruski narod v celoti. Slovenija se žal grozljivo zrcali v tem za Evropo pogubnem procesu.
Toda tudi v tem procesu, kot se kaže, ni vse črno. Če so veliki krščanski voditelji, ki so očetje sedanjih združevalnih procesov, po 2. svetovni vojni lahko računali na tiho, bolj globinsko kot osebno zavestno soglasje z njihovo politiko, potem sedanji krščanski politiki že lahko računajo na dokaj visok odstotek kristjanov, ki se zavestno, strokovno in versko pripravljeni vključujejo v javno delovanje. Ta nov rod kristjanov že ustvarja kakovostno čisto nov, družbeno, miselno ter teološko izdelan pristop za skupno dobro. Isti nov rod kristjanov v svojih vrstah tudi zelo skrbno išče voditelje in izjemne posameznike, ki so ali bodo sposobni sedanji družbeni izziv tako razumeti, ga miselno opredeliti in besedno izraziti, da bo nagovorno in miselno dosleden. Predvsem pa tudi prepričljiv za samostojne osebnosti, ki se bodo potem svobodno in z vsemi svojimi znanji ter izkušnjami vključevale v delo za skupno dobro na gospodarski, politični in drugih ravneh v duhu nauka 2. vatikanskega koncila, ki ga konkretno zelo natančno in verodostojno izraža Kompendij družbenega nauka Cerkve. Člani božjega ljudstva, v političnem jeziku so to volivci, ki jih tudi na Slovenskem silom prilik vsi politiki in politične stranke tako ali drugače nagovarjajo, iščejo svojega novega voditelja, ki bo moral biti vreden, torej tak, da bo s svojim programom nagovoril njihovo svobodo, delovanje in pričakovanja. Take osebnosti so že med nami, nimajo pa še podpore, skrite, tihe, a zato nič manj pomembne in odločilne prisotnosti zavestnih kristjanov. V sedanji hitri in pomembni družbeni dinamiki pa pat pozicija, torej neko družbeno mrtvilo, ne more dolgo trajati.