Kitajska – politika enega otroka

PEKING (Petek, 5. oktober 07 RV) – Politika enega otroka pomeni humanitarno katastrofo, kajti zmanjševanje stopnje rojstev neposredno ogroža razvoj Kitajske v prihodnosti, je izjavil priznani strokovnjak za demografijo, Nicholas Eberstadt. Na Svetovnem ekonomskem forumu, ki je potekal v začetku septembra v Dalianu na Kitajskem, je Eberstadt kitajsko politiko enega otroka opredelil kot usodno zgodovinsko zablodo. Dejal je, da se država lahko tragediji izogne le s takojšnjo in popolno opustitvijo omenjene politike. Po Eberstadtovih raziskavah se bo za delo sposobna populacija, stara med 15 in 64 let, do leta 2015 znatno zmanjšala. V letih med 2005 in 2030 se bo število prebivalstva starega od 15 do 24 let zmanjšalo za predvidenih 20%. Do leta 2030 se bo prebivalstvo staro 65 let in več lahko podvojilo in doseglo 235 milijonov. Razen tega, da se splošna populacija stara, sedanja kitajska politika povzroča revolucijo znotraj tradicionalne družinske enote, ki jo vlada hoče preoblikovati v model 4-2-1, kar pomeni 4 stari starši, 2 starša in 1 otrok. Eberstadt opozarja, da Kitajska nima jasno oblikovanega pokojninskega sistema. Poleg tega pa so v več kot 2500-letni kitajski kulturi in družbeni ureditvi, otroci vedno skrbeli za svoje ostarele starše. Z drastičnim padcem stopnje rojstev, se bo na tem področju pojavil velik problem, saj bo mladi par moral skrbeti za vse štiri starše. Najbolj izstopajoče v politiki enega otroka pa je dejstvo, da imajo poseben privilegij le otroci moškega spola. Na 100 rojenih deklic se rodi 123 fantov. Eberstadt predvideva, da bo v primerjavi z dekleti prej kot v eni generaciji prišlo do presežka na desetine milijonov mladih fantov. Peking privilegiranost enega otroka opravičuje z utemeljitvijo, da gre za borbo proti revščini in za ohranjanje naravnih virov. Vendar se hkrati krši temeljna pravica staršev, da bi se svobodno odločali za število otrok. Eberstadt je zaključil, da je edini način rešitve krize ta, da se politika enega otroka takoj opusti in se k problemu revščine pristopi z boljšo porazdelitvijo bogastva in premoženja med prebivalstvo. Na ta način bo mogoče bolje izkoristiti potencial človeških virov, namesto da se prisilno zmanjšuje populacija. Strokovnjaki opažajo, da se z ugotovitvami analize strinjajo številni kitajski demografi, ki pa žal niso pripravljeni odkrito in javno kritizirati kitajske vlade.