Komentar patra Janeza Srake

(Četrtek, 4. oktober 07 RV) Republika Slovenija bo čez tri mesece, torej čez dobra dva meseca po predsedniških volitvah, začela predsedovati Evropski zvezi. Sedanja slovenska vlada in novi državni predsednik bosta ne le v središču evropskih združevalnih procesov, ampak jih bosta pol leta neposredno vodila, navdihovala, spodbujala in branila pred možnimi stranpotmi. Evropska zveza je trenutno največje, najbogatejše in najrazvitejše gospodarsko in politično področje na svetu, po katerem se zgledujejo ostale celine. V času predsedovanja Republike Slovenije bo Evropska zveza nadalje razvijala predvsem svojo ustavno pravno razsežnost, ker se bo potrebno odločiti, ali naj njena pravna povezanost ostane na ravni posebnega in novega mednarodnega dogovora ali naj si oblikuje in sprejme novo skupno ustavo. Pri oblikovanju prvega ustavnega dogovora je kot član najožjega odbora in predstavnik novih držav članic ter kandidatk dejavno sodeloval kandidat za novega predsednika države, Lojze Peterle. Nova evropska ustava oziroma ustavni dogovor držav članic Evropske zveze je večina držav članic sicer sprejela, v veljavo pa ni vstopil zaradi načela, da ga morajo sprejeti vse države članice Evropske zveze, kar pa se žal ni zgodilo.
Z zgodovinskega vidika so se evropski združevalni procesi praktično začeli že med drugo svetovno vojno, ko so v državah, poznejših prvih članicah Evropske unije, v politiko vstopili največji krščanski laiki tistega časa. Ti so bili antifašisti, protinacisti in po osebnem in verskem prepričanju najdaljnovidnejši antikomunisti, zaradi česar so jih pred in med drugo svetovno vojno preganjali vsi našteti totalitarni režimi doma in na tujem. Po porazu fašizma v Italiji septembra leta 1943 in nacizma v Nemčiji maja leta 1945 so ti politiki najprej poskrbeli, da so zajezili moč in vpliv komunizma v Italiji in Franciji ter drugod, torej v državah poraženkah in zmagovalkah.
Naslednji veliki strateški poseg je bila organizacija obnove evropskih držav po vojnem razdejanju. Na narodno-politični in duhovni ravni so uspešno izvedli veliko in vsestransko učinkovito spravo v Italiji, Franciji, zlasti pa v Nemčiji in drugod po Evropi, na Švedskem, Danskem in Nizozemskem ter v Belgiji, Luksemburgu, Avstriji in Grčiji. Glede na strogost sprave, v smislu, da so bile kazni za sodelovanje s tujimi vojskami in okupacijskimi oblastmi najvišje in najstrožje, vsekakor izstopa Francija. To pa zato, ker je tedanji francoski predsednik Charles de Gaulle na zahtevo francoske levice, zlasti še tamkajšnjih komunistov, najstrožje obračunal z generalom Petainom, ki je v Vichy-u vodil nacistom naklonjeno francosko vlado. Na duhovno-politični ravni pa so kristjani, protestanti in katoličani v teh deželah izvedli celovit proces sprave, ki je pomenila predvsem odpoved totalitarnim političnim sistemom in političnemu delovanju na osnovi razrednega boja oziroma marksizma in leninizma, nacionalnih koristi in rasnih razlik. Po drugi strani pa je sprava pomenila zgodovinsko čisto nov pristop k reševanju novih sporov znotraj posameznih narodov, ki so jih povzročile totalitarne, ateistične ali mitološke ideologije dvajsetega stoletja. Ti politiki so zmogli velik notranji uvid v dejansko stanje in pogum, kako poražence in zmagovalce napotiti na skupna pota prihodnosti. Za njih sprava ni bila toliko priznavanje svojih napak in zmot, takšnih ali drugačnih, ampak sposobnost zasnovati prihodnost, v katero se bo lahko vključilo vse ljudstvo in vsak posameznik s svojo osebno svobodo, podjetnostjo, ustvarjalnostjo in čutom za skupno dobro vseh državljanov posamezne države.
V Republiki Sloveniji marksistično-leninistična levica takega pristopa k povojni politični stvarnosti, ki je bila na naših tleh v nekaterih ozirih še posebno kruta in krivična do krščanskega življa, še ni zmogla. Ta naloga slovensko ljudstvo in slovenske volivce še čaka, sicer pozno in po skrivnostnih previdnostnih poteh znotraj Evropske zveze. Zato je vsaka priložnost, da to veliko poslanstvo opravimo ne le dobra, ampak nujna priložnost, da presežemo razdeljenosti, ki so posledica stoletnih in silno zapletenih evropskih duhovnih, političnih in imperialnih stremljenj, sistemov in držav.