Komentar patra Janeza Srake

(Torek, 2. oktober 07 RV) - Izraz globalizacija že nekaj časa ni več le politični ali gospodarski pojem. V zavesti ljudi namreč vedno bolj postaja sinonim za pravi miselni premik, ko bodo posamezniki in celi narodi morali preprosto drugače razmišljati, če bodo hoteli ohraniti stik z dogajanji na zemeljski obli. Izraz globalizacija je nekako primerljiv z izrazi, kot so pluralizem, večkulturne družbe, skrb za ves svet, demokratičnost, strpnost, vesoljnost in drugi. Izraz globalizacija pa hkrati pove še nekaj več. Največje pomensko nasprotje globalizaciji predstavljajo vsi ideološki miselni konstrukti, delitev človeštva na razrede in na večje ali manjše interesne sfere, pa naj bodo slednje gospodarskega, političnega ali vojaškega značaja. Že v pomenskem pogledu je torej izraz globalizacija velika novost, ki človeka in družbo postavlja pred nove izzive.
Pred temi izzivi stoji tudi slovensko ljudstvo in naša mlada država, ki po več kot tisoč letih ponovno razmišlja o vsebini slovenskega državniškega principa in bistvu svoje državnosti. V zadnjih stoletjih, posebno pa še v zadnjih šestih desetletjih, je slovensko ljudstvo v sebi izostrilo čut za to, kakšen naj ne bi bil zdrav državniški princip. V zadnjih stoletjih so slovenski rodovi na lastni koži občutili italijanski, germanski in madžarski večji ali manjši imperializem, ki se je polastil državnega vrha v teh državah in ki je izvajal različne oblike raznarodovanja, tako da je naglašal odličnost svojih imperialnih zamisli in posegov. Od dvajsetih let prejšnjega stoletja do danes pa se slovensko ljudstvo bori zoper raznarodovanje na osnovi diktatorskih ideologij komunizma, fašizma in nacizma. Komunizem je do sedaj najbolj izdelan sistem raznarodovanja na osnovi idej svetovne revolucije in delitve naroda na razrede, z vodenjem in razpihovanjem razrednega boja in lažne propagande o umišljenem mitološkem bratstvu med narodi. V Italiji si je socialist Benitto Mussolini omislil enotnost italijanskega ljudstva in države in pot na oblast zamislil tako, da je dal prednost mitu o slavi Rimskega imperija, katerega naslednica naj bi bila moderna Italija, ki bi v italijanske državne strukture uvedla nekaj socialističnih in celo komunističnih prvin. V Nemčiji je nekaj podobnega naredil Adolf Hitler, ki je s svojimi nacional-socialisti gradil mogočni Tretji Reich tako, da je v socialistične ideje vnesel mit o odličnosti čiste arijske rase. V vseh treh najbolj okrutnih diktatorskih režimih prejšnjega stoletja so izrazito prisotni sodobni miti, ki jih do neke mere osmišljajo ideje brezbožnega socializma iz 19. stoletja.
Slovensko ljudstvo je najprej doživelo skrajno negativno izkušnjo fašizma, nato med drugo svetovno vojno rušilno moč nemškega vojaškega in raznarodovalnega stroja, od srede 30-tih let pa vse do danes pa predvojne, nato medvojne in povojne inačice komunističnega gibanja. Največja trdoživost komunizma na Slovenskem se danes kaže v fanatičnem vztrajanju pri komunističnih idejah ali pa v bolestni pozabljivosti o storjenih kriminalnih dejanjih in popolnem zanikanju zgodovinsko izpričane odgovornosti. Posledica takega stanja ni le nemožnost sprave slovenskega ljudstva po drugi svetovni vojni, ampak silno nevarna notranja razbitost narodnega bistva in velike težave pri snovanju sodobnega državniškega principa, kar slovenski narod danes potrebuje bolj kot kdajkoli doslej v svoji skoraj 13-stoletni zgodovini. Konkreten dokaz, kako močno zasidrana je ta miselnost na Slovenskem, so napadi na šolski zakon, ki je te dni v razpravi v Državnem zboru. Bivši šolski minister je v svoji ihti zoper predloženi šolski zakon šel tako daleč, kar se mu seveda ni zareklo, da so že obstoječe katoliške šole kraji, kjer se vzgaja bodoča elita. To pomeni, da je njegova šola vzgajala in še danes vzgaja najmlajše le tako, da se na pamet učijo določene ideološko prečiščene šolske vsebine, ki jih vodijo na parkirišča življenja. Pri vsem tem je nerazumljivo predvsem dejstvo, da se bivši šolski minister danes bolj kot v preteklosti boji svobodne, pluralne in do vseh miselnih tokov sproščene šole, kjer naj se urijo novi rodovi za nove odgovornosti danes in jutri. V teh dneh, ko se pripravljamo na volitve novega prvega moža slovenske države, nikakor ne moremo mimo te zgodovinske nujnosti, da namreč izberemo osebo, ki je zmožna voditi te najgloblje procese sodobnega oblikovanja narodnega in državnega bistva, kljub skorajda neobvladljivim oviram. Dejstvo, da bo ta proces sovpadal s predsedovanjem Republike Slovenije Evropski uniji, je samo razlog več, da se ob očitni razvidnosti dosledno odločimo.