Duhovna misel patra Srake

(Nedelja, 30. september 07 RV) – Ob obilnem bogastvu današnje božje besede se ustavimo le pri priliki iz evangeljskega odlomka. Jezus v priliki opiše usodo dveh osebnosti, bogataša, ki se je dan za dnem gostil, in ubogega Lazarja, ki je imel odprte rane in se je hranil z drobtinicami, ki so padale iz obilno obložene bogataševe mize. V priliki Jezus zelo natančno opiše usodi obeh. Bogataš po smrti konča v mukah, trpljenju in pomanjkanju, Lazarja pa Abraham sprejme v svoje naročje. V celotni pripovedi pa Jezus naniza več iztočnic za razumevanje prilike in pokaže njeno osrednje sporočilo, namreč obsodbo bogataševe sebičnosti, ki ga je spremljala vse do smrti.
Zanimivo, da v priliki ne zasledimo nikakršne obsodbe bogataševe navade, ki je vabil prijatelje na pojedine in zabave, skratka tega, da je dobro živel. Dobro in lepo življenje je vedno Božji dar. Poleg tega pa je bogatin do neke mere delil svoje dobrine s prijatelji, ki si jih je sam izbral. V tem smislu je izpolnjeval človeško modrost in Božjo zapoved, ki pravi, naj človek ravna tako, kakor bi sam želel, da drugi ravnajo z njim. Toda to je le del zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega, ki pravi, da moramo Boga ljubiti nadvse, svojega bližnjega pa kot samega sebe.
Jezus pa v priliki izrecno obsodi nekaj drugega, namreč bogataševo brezbrižnost do ubogega Lazarja. Bogataš je sicer dovolil, da se je Lazar hranil s tistim, kar je padalo iz njegove bogate mize. Dovolil mu je, da je bival v njegovi hiši. Nekako je prenašal njegovo prisotnost. To pa je bilo tudi vse. Ob ubogem Lazarju, ki je bil zelo bolan, se njegovo srce ni omehčalo, da bi z njim vzpostavil bolj konkreten in dejaven odnos, da bi mu pomagal k zdravju ali da bi ga napotil v samostojnejše in bolj neodvisno življenje. Bogataš ni presegel svoje sebičnosti, samozadostnosti, zagledanosti v bogastvo in velike samovšečnosti, ki mu je preprečila, da bi videl stisko bližnjega. Bogatin ni bil sebičen le do ubogega Lazarja, ampak do vseh, ki jih ni sprejel k svoji mizi. To pa je bila velika večina ljudi. Krog bogatinovih prijateljev je bil nujno ozek. Izbral si jih je ali zaradi osebne naklonjenosti ali zaradi očitnih ali prikritih koristi. Bogatinovo obnašanje in ravnanje je bilo do potankosti preračunano in sebično naravnano. Usoda obeh junakov iz Jezusove prilike se korenito spremeni ob smrti. Bogatin je prejel plačilo v skladu s svojim sebičnim ravnanjem. Lazarja pa je sam Abraham sprejel v svoje naročje. Konec prilike pa nam poda še tri pomembne nauke. Prvi je ta, da je človekovo stanje po smrti dokončno. Bogatin ne more k Lazarju, Lazar pa ne k bogatinu, ker je med njima nepremostljiv prepad. Bogatin je obsojen na dokončno osamljenost, pomanjkanje in trpljenje, ker je mislil, da je s tem, ko je prejel zemeljsko bogastvo, prejel tisto, kar je zanj najvišje dobro. Lazar je prav tako prejel plačilo za vero v Boga, v njegovo pravico, uslišana pa je bila tudi njegova prošnja in želja, da bi večno živel v Božji bližini, v Abrahamovem naročju. Drugo sporočilo je skrito v bogatinovi prošnji Abrahamu, naj pošlje Lazarja na zemljo k njegovim sorodnikom in jih opozori, naj se spreobrnejo. Bogatin dobi skrivnosten odgovor, da to ni več mogoče, da je dovolj, da poslušajo postavo in preroke. Če pa teh ne bodo poslušali, se ne bodo spreobrnili niti takrat, če kdo vstane od mrtvih. Tretje sporočilo pa je namenjeno vsem nam. Tudi danes za nas velja Božja postava, vse, kar so učili preroki, predvsem pa evangeljska zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, kakor nam jo je razložil in s svojim delovanjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem potrdil Gospod Jezus Kristus. Po 2000 letih je Jezusova zapoved ljubezni neštetokrat pokazala vso svojo moč in veljavo. Za njeno verodostojnost in učinkovitost ni več izgovorov. K temu pa je potrebno dodati še dejstvo, da jo danes kristjani uresničujemo tako na osebni kot na družbeni ali strukturirani ravni. Vsaj v državah, ki so v svoje zakonodaje vključile veliko pristnih krščanskih prvin, kot je načelo solidarnosti pri delitvi materialnih dobrin v obliki pravičnih zakonov o davkih, plačah, pokojninah, dobrem obveznem in svobodnem šolstvu, pri strokovno urejeni skrbi za zdravje in pri mnogih drugih področjih. V teh pogledih je krščanska ljubezen do bližnjega vsaj v Evropi sestavni del pozitivne zakonodaje. Na nas kristjanih pa je, da te dobre procese in danosti utrjujemo, jih širimo in ustvarjamo nove oblike strukturirane ljubezni do bližnjega tudi tako, da za tako ravnanje izbiramo in damo našo podporo ljudem, ki bodo te procese modro in zavestno nadaljevali in utrjevali pri nas in po svetu. Krščanska ljubezen do Boga vedno ostane osebna odločitev za Boga na osebni in cerkveni ravni. Krščanska ljubezen do bližnjega pa prav tako ostaja osebna odločitev za prizadevanja za dobro vseh, torej tudi bližnjih. Bistvenega pomena je torej, da kristjan modro izbira med ljudmi, ki bodo na skupnosti ali strukturirani ravni do sedaj dosežno stanje v našem imenu dostojno izvrševali. Nikakor pa ne smemo in ne moremo podpreti tistih, ki le igrajo Evangelij ali le kakšno njegovo vrednoto, v življenju pa ne verujejo v njegovo moč in v nič, kar uči Cerkve.