Komentar patra Janeza Srake

(Petek, 28. september 07 RV) – V tednih, ko poteka redno zasedanje Generalne skupščine Organizacije združenih narodov, je naša pozornost usmerjena k dogajanjem v tej največji svetovni organizaciji. Kljub temu, da so ta zasedanja vsako leto, človeštvo zanima, kam usmerja svoja pota in katerih vprašanj se loteva z največjo zavzetostjo. Letos so v ospredju mir na svetu, nato vprašanje potrošnje in novi viri energije, uravnotežen razvoj, varstvo okolja in mnogo drugih. Vsa ta vprašanja so ključnega pomena za sedanjost in prihodnost človeštva. Ta celovita utiranja potov človeštva v prihodnost pa vedno bolj postajajo sestavni del snovanj posameznih držav in družb. Lahko bi rekli, da te svetovne razsežnosti mora upoštevati pri svojem načrtovanju skorajda tudi posamezna družina, pa naj se to sliši še tako neverjetno.
V slovenskem družbenem prostoru je v zadnje obdobje prešla volilna tekma za mesto državnega predsednika. Opazovalci so že zaznali nekaj novosti, nekaj že znanih propagandnih in volilnih domislic in zvijač, na žalost pa tudi dokajšno plitkost in za mizo zamišljenih političnih debat, ki jih vodijo slovenska sredstva družbenega obveščanja.
Novost letošnje tekme za mesto državnega predsednika je v bistvu ena. In ta je, da je tokrat prvič levica razbita, vladna koalicija pa je soglasno in že pred meseci izbrala enega in skupnega kandidata. Razlog za razbitost levice ni politična kratkovidnost in še manj kakšna naivnost, ampak je ta posledica dejstva, da ni na oblasti. Sedaj je že več kot očitno, da levica v opoziciji ni zmožna ustvarjati novih političnih sintez in programov za prihodnost. V politiki in demokraciji pa je prav taka sposobnost, namreč snovati prihodnost brez oblasti, vir življenjske moči naroda in države. Sedanja vladna koalicija je v času, ko je bila opozicija, to zmogla. Na levici pa vedno bolj prihaja v ospredje anarhična genska zasnova marksistične levice pri nas in po svetu. Najbolj očitno je to v Franciji, kjer je levica pred meseci doživela strahoviti politični in vsebinski polom in pretres. Pri nas na Slovenskem se ta nesposobnost levice v opoziciji kaže nadalje v trmoglavem vztrajanju in obrambi zgodovinsko poraženih in preseženih vsebin, ki jih opozicija hoče na vsak način vsiliti in vnesti v vse pomembne sistemske zakone, predvsem pa v njeno zdaj že pregovorno nesposobnost priznati svoje napake, sprejeti odgovornost za storjene zločine zoper človeštvo in Slovence v preteklosti in njeno instinktivno nagnjenost do zgolj materialne razsežnosti človeka in naroda. Vse to so novosti v smislu, da je sedaj več kot očitno, da je vse to za slovensko ljudstvo silno nevarno stanje slovenske levice. Pozitivna novost pa je, kot rečeno, dejstvo, da se je vladna koalicija modro odločila za enega kandidata, ki povezuje najprej vladno koalicijo samo, pa tudi celoten slovenski politični prostor, ker je kandidat usmerjen in sprejet v evropskih združevalnih procesih.
Glede znanih političnih zvijač in domislic naj ponovimo prepričanje levice, da je tudi na predsedniške volitve potrebno poslati kar največ možnih kandidatov, da se na ta način razbije krog vladne koalicije in njenih volivcev. Tokrat so politični in medijski strategi na levici predvideli kandidate, ki naj bi vlekli volivce z desnice na »čustveni ravni«. Ker sedaj netenje delitev na napredne in nazadnjaške ni več politično donosna, so si omislili čustveni magnet. Pri tem pa so verjetno pozabili, da vsak trezen državljan silno spoštuje vsakega človeka, modro pa tudi presodi, kdo je za kaj primeren, zlasti še, ko gre za prvega državljana naroda in pravnega predstavnika države. Glede miselne in vsebinske teže predvolilnih javnih nastopov kandidatov je treba reči, da so se nekateri medijski strategi odločili za inačico, da ne bodo izpostavljali svojih kandidatov na politično-vsebinski ravni, da se ja ne bi dotaknili tistih ključnih točk, ki slovensko ljudstvo še vedno držijo v političnem mrtvilu in blokiranem stanju. To pa prav v času, ko sta slovensko ljudstvo in država pred velikim poslanstvom, da naša mlada država na staro celino vnese nov združevalni zagon. To pa bo očitno težko, ko pa smo doma sami blokirani. Tu moramo govoriti že o novi, dodatni odgovornosti slovenske levice v tem zgodovinskem trenutku. Dobro bi bilo, ko bi ta vidik postal sestavni del sedanjega političnega snovanja, predvsem pa konkretnega odločanja v prihodnjih dneh.