Komentar p. Janeza Srake

LJUBLJANA (Petek, 21. september 07 RV) – V zgodovini človeštva je proces globalizacije vedno prisoten, ker so se ljudje, ljudstva in države na nek način vedno povezovale.
Na verski ravni to od samih začetkov delajo monoteistična verstva, torej verstva, ki izpovedujejo vero v enega Boga. Za Jude, kristjane in muslimane je skorajda samoumevno, da je nauk, ki ga oznanjajo, namenjen vsemu človeštvu in je sestavni del njihovega poslanstva, seveda z različnimi poudarki. Judom je Bog Jahve izrecno razodel, da jih je ali jih bo razkropil po vsem svetu, da bi kot člani izvoljenega ljudstva njegovo ime ponesli med narode. Zato za Jude bivanje izven Izraela ni kazen, ampak je za verne in pobožne Jude še danes sestavni del posebnega poslanstva. Judje so tudi verovali, da bo obljubljeni Mesija Božji poslanec za vse človeštvo.
Ob rojstvu Jezusa Kristusa so angeli oznanili veliko veselje, ker se je rodil Zveličar sveta. Vstali Kristus ob svojem vnebohodu dokončno pošlje svoje učence po vsem svetu, naj oznanijo Evangelij vsemu stvarstvu. Globalizacija dobi v tem poslanstvu kozmično razsežnost, ker delo odrešenja ni vezano le na vse človeštvo, ampak na vse stvarstvo, ki željno pričakuje svoje poveličanje.
V islamu je globalno poslanstvo vezano na arhaično klansko semitsko miselnost, kot so jo do resnega stika s krščanstvom oblikovala in izdelala arabska plemena, ki pa vesoljnosti ali globalnosti ne razumejo v razodetem smislu, ampak na osnovi klanske izkušnje. Zato je islam v mnogih vidiki klansko izključujoč. Ta razsežnost komaj v našem času prihaja v ospredje in je temeljni razlog za krizo islama.
Vrsta verskih prvin je prisotna v nastajanju držav, od prvih, ki jih poznamo v zgodovini, do današnjih. Vsako ljudstvo ali narod namreč verjame, da je sposoben živeti v samostojni državi. Prehod od sobivanja posameznikov v zavest ljudstva in nato odločitev za državo je najprej globoko dejanje vere, ki se zgodi med ljudmi istega jezika, člani iste kulture in med nosilci globokih zgodovinskih skupnih izkušenj - od gospodarskih, kulturnih, vojaških, družbenih in strateških, to je takih, ki odstirajo možnosti v prihodnosti. Do francoske revolucije so države nastajale izključno v teokratičnih razsežnostih, ki so v bistvu imele versko razsežnost, vero v Boga ali pa vsaj vero v božansko moč in poslanstvo vladarjev in države kot ustanove, ki presega razpon človeškega življenja. Francoski revolucionarji, to je jakobinci in drugi zagovorniki terorja, so bili prvi v zgodovini človeštva, ki so državo utemeljili brez Boga in brez verske rasežnosti oziroma so jo utemeljili samo na človeškem razumu in običajnem človeškem delovanju in končno na ideologiji.
Ko danes gledamo na proces globalizacije, ki je v zavesti človeštva, kot rečeno, vedno prisoten, vidimo, da se kljub slabim in krutim izkušnjam in skokom nazaj v zgodovini krepi. Še več, danes je tako močan, da je vrgel v krizo vsa verstva razen krščanstva in vse države, najbolj pa tiste, v katerih so prvine totalitarnih režimov - takšnih ali drugačnih - najbolj prisotne in trdožive. To, kako naj beremo sedanji proces globalizacije v tej luči, bo odločilnega pomena pri oblikovanju sedanjih in prihodnjih političnih in drugih odločitev.