Avdienca Svetega očeta – kateheza o sv. Janezu Zlatoustem

(Sreda, 19. september 07 RV) - Papež Beneditk XVI. se je danes srečal s številnimi verniki z vsega sveta na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Svojo katehezo je posvetil cerkvenemu očetu, sv. Janezu Zlatoustemu.
Letos poteka 1600-letnica smrti, je začel Sveti oče svojo katehezo, tega velikega cerkvenega očeta, ki je imel veliki govorniški dar – od tod vzdevek Zlatousti. Rodil se je okrog leta 349 v Antiohiji v Siriji. Prvo in najbolj solidno vzgojo mu je dala pobožna mati. V mladosti je bil učenec slovitega govornika Libaniosa, ki pa je bil pogan. Sam je postal eden največjih govornikov pozne grške antike. Krst je prejel, ko mu je bilo 19 let in je takoj vstopil v Asketerion, neke vrste bogoslovno semenišče tistega časa. V krščanstvo pa ga je uvedel Diodor iz Tarsa, še posebej v razlago Svetega pisma. Šest let je bil puščavnik in premišljeval »Kristusovo postavo«, Evangelije in Pavlova pisma. V teh letih je zorel v domačnosti z Božjo besedo, hkrati pa se je v njem krepila želja po oznanjevnju Evangelija. Leta 386 je postal duhovnik. Med neko večjo boleznijo je spoznal, da njegovo poslanstvo ni v odmaknjensoti od sveta, ampak v neposredni službi vernikom. Zapustil je puščavo in se posvetil dušnemu pastirstvu. S svojimi govori v cerkvah v Antiohiji je postal zelo cenjen razlagalec Božje besede. Duhovniško službo je opravljal 11 let, ko je postal škof v Carigradu. Kot škof je bil dvakrat pregnan proti koncu svojega življenja. Njegovi spisi obsegajo 700 pridig, 241 pisem in 14 sistematičnih del. Po naravi ni bil teolog-mislec, s svojimi govori in spisi pa je sodobnikom podajal soliden in trden nauk Cerkve. To je bilo toliko bolj pomembno v tistem času, ko se je širil arianizem. Njegova teologija je v bistvu pastoralna. Na to kažejo tudi njegove kateheze, v katerih je prisotna posebna skrb in želja prebujati in razvijati v vernikih miselni pristop k verskim resnicam, da bi jih razumeli in v življenju izvrševali moralne in duhovne razsežnosti vere. Sv. Janez Zlatousti je pridigal in poučeval pretežno med bogoslužjem, ki je bilo zanj »kraj«, v katerem se krščanska skupnost gradi in krepi v moči Besede in Evharistije. Med bogoslužjem je vabil vernike v imenu dostojanstva, ki so ga prejeli pri krstu, naj gradijo Cerkev in »Cerkev v malem«, to je družino. Kot znan pridigar je spremljal vernike na njihovi človeški in verski rasti. Spodbujal jih je, da tudi v vsakodnevnih opravilih živijo skladno z naukom vere.