Duhovna misel sestre Darije Krhin za 24. nedeljo med letom

(Sobota, 15. september 07 RV) - Dragi bratje, drage sestre! Božji Sin Jezus Kristus v treh prilikah, ki jih slišimo v Lukovem evangeliju na 24. nedeljo med letom, razodeva srce nebeškega Očeta v odnosu do nas in njegov način gledanja na nas. Prilike o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu govorijo o Božjem usmiljenju; pa tudi o tem, da se človek v življenju lahko izgubi. Vendar ker ima vsak človek v Božjih očeh neskončno vrednost, Bog išče vsakega, dokler ga ne najde; in ko se izgubljeni človek vrne, naredi praznik ob njegovi vrnitvi. Upravičeno torej imenujemo ta evangeljski odlomek "evangelij v evangeliju", oziroma oznanilo "blagovesti" o neskončnem Božjem usmiljenju do grešnikov, do nas ljudi. Morda evangelista Luka prav zaradi tega besedila imenujejo "pisec Kristusove dobrote". V luči neskončne Božje dobrote tudi razumemo besede apostola Janeza: "Pred njim bomo pomirili svoje srce, kajti čeprav bi nas naše srce česa obsojalo, je vendar Bog večji od našega srca in ve vse" (1Jn 3,19-20).
Mnogokrat slišimo reči, da Božja ljubezen presega vsako človeško razumevanje in moč; prav tako je - človeško gledano - nemogoče dojeti veličino Božjega usmiljenja. Ko so preroki v Stari zavezi oznanjali usmiljenje, so ga povezovali s podobo goreče ljubezni Boga do izvoljenega ljudstva. Prav zaradi te izvolitve mu je Bog odpuščal njegove prestopke in celo njegovo nezvestobo. Zato "v oznanilu prerokov pomeni usmiljenje posebno moč ljubezni, ki je močnejša od greha in nezvestobe izvoljenega ljudstva" (BU, 4).
Biser novozaveznega pojmovanja usmiljenja je posebej prikazan v že omenjenih treh Jezusovih prilikah. Še prej Božje usmiljenje razglaša Marija, ki ob vstopu v Zaharijevo hišo poveličuje Gospoda zaradi njegovega "usmiljenja", ki ga "iz roda v rod" izkazuje "nad njimi, ki se ga bojijo" (Lk 1,49-54). Ob rojstvu Janeza Krstnika Zaharija hvali Boga in slavi usmiljenje, ki ga je "izkazal… očetom in se spomnil svoje svete zaveze" (Lk 1,72). V priliki o izgubljenem sinu pa preprosti, a pretresljivi lik družinskega očeta razodeva Boga kot Očeta. Kot je zapisal Božji služabnik Janez Pavel II. je "oče izgubljenega sina zvest svojemu očetovstvu, zvest ljubezni, s katero ves čas obsiplje svojega sina. Ta zvestoba ne prihaja v priliki do veljave le v takojšnji pripravljenosti, da sprejme sina, ko se vrne domov, potem ko je pognal svoj delež; še veliko bolj jo izraža tisto veselje, tista gostija v čast izgubljencu ob njegovi vrnitvi, saj je tako razkošna, da zbuja nasprotovanje in zavist starejšega brata, ki se ni nikoli oddaljil od očeta in nikoli zapustil doma". Oče mu razkriva predvsem svoje veselje, da je bil "spet najden" in se je "vrnil v življenje" in znova našel resnico o samem sebi. Zato v resnici "prilika o izgubljenem sinu preprosto, a globoko izraža stvarnost spreobrnjenja". Spreobrnjenje pa je "najbolj nazoren izraz delovanja ljubezni in navzočnosti usmiljenja v človeškem svetu", saj se "usmiljenje kaže v pravi resnični luči tedaj, kadar znova vrednoti, pospešuje in iz vseh oblik zla, ki obstajajo v svetu in človeku, izvablja dobro" (prim. BU 4-6). Kakšen bo naš osebni odgovor na ta izziv, naj povsod iščemo dobro? "Pravi obraz usmiljenja moramo vedno na novo odkrivati. Kljub številnim predsodkom je našemu času še posebej potrebno" (prav tam). Če bomo odkrili le en njegov obraz, odpuščanje, bomo naredili največ. "Tisti, ki odpusti in tisti, ki mu je odpuščeno, se srečata v bistveni točki: to je človekovo dostojanstvo ali njegova temeljna vrednota, ki je ni moč izgubiti in katere potrditev ali ponovno odkritje je vir največjega veselja" (BU 14).