Sveti oče v Mariazellu, govor št. 6

(Nedelja, 09. september 07 RV) Slovesne večernice sinoči v Mariazellu so bile veličastne tudi na ekumenski ravni. Pred začetkom večernic, ko so bili že vsi zbrani v svetišču, je namreč protestantski pastor, zastopnik vseh udeležencev III. Evropskega ekumenskega srečanja v Sibiu, v Romuniji, slovesno prinesel pred Svetega očeta veliko svečo, na kateri so bila znamenja krščanskih Cerkva, ki so bile prisotne v Sibiu. Papež je svečo blagoslovil, nato pa so jo postavili na poseben svečnik, kot je to v navadi za velikonočno svečo. Ta ekumenska sveča je bila v središču luči, ki so vse bile simbol bogoslužja luči, kot so imenovali slovesne večernice sinoči v Mariazellu.
Škof Egon Kapellari je na začetku bogoslužja dejal, da so škofje, duhovniki, diakoni, redovnice in redovniki ter mladi, ki se pripravljajo na duhovništvo ali na redovne obljube, tisti, ki opravljajo molitveno bogoslužje sredi človeštva. Na ta način ti v imenu vsega človeštva Boga hvalijo, se mu zahvaljujejo in v molitvi ponavaljajo Božjo Besedo, ki je vedno prisotna v stvarstvu in v delu odrešenja. To bomo storili tudi sedaj v tej božji in hiši ljudi, ki je bila skozi stoletja in je tudi še sedaj hiša molitve za mnoga ljudstva. Danes bomo posebej molili za nove poklice v krajevnih Cerkvah v Evropi, je zaključil škof Kapellari.
Zbrani smo na kraju, je začel papež svoj govor, kjer je veliko rodov molilo in še moli. Nocoj želimo z Marijo poveličevati neskončno Božjo dobroto in Gospodu izraziti našo hvaležnost za vse prejete dobrote, posebno še za neizmerni dar vere. Mariji pa bomo tudi izročili naše prošnje, ki jih nosimo v srcu: prosili jo bomo, naj varuje Cerkev, naj nam izprosi dobre duhovne poklice za naše škofije in redovne skupnosti, prosili jo bomo za njeno pomoč našim družinam in za njeno usmiljeno molitev za vse ljudi, ki iščejo izhod iz svojega grešnega življenja ter za njihovo spreobrnjenje. In končno bomo njeni materinski skrbi zaupali vse bolnike in ostarele osebe.
Dragi duhovniki, redovniki in redovnice, je nadaljeval papež, vi ste služabniki in služabnice Kristusovega poslanstva. Kot pred 2000 leti je Kristus sedaj poklical nas, da v Cerkvi nadeljujemo Njegovo poslanstvo, očarani nad Njim in gnani od želje, da damo svoja življenja v službo Cerkve, darujoč ga v službi bližnjim. Gospod nam je dal pogum, da hodimo za njim in smo njegove priče. Življenje v hoji za Kristusom je tvegano, ker nas vedno ogroža greh, pomanjkanje svobode in nedoslednost. V središču poslanstva Jezusa Kristusa, je nadaljeval papež, je oznanjevanje Božjega kraljestva. Za nas pa to pomeni, da smo prisotni v svetu kot Kristusove priče. Vi, je dejal papež duhovnikom, redovnikom in redovnicam, pričujete o smislu, ki je ukoreninjen v Božji ljubezni in nasprotuje vsakemu nesmislu in slehernemu obupu. Vi ste na strani vseh tistih, ki naporno iščejo smisel, ste ob strani vseh tistih, ki hočejo dati svojemu življenju pozitiven pomen. Ko molite in prosite, ste odvetniki tistih, ki iščejo Boga. Pričujete o upanju, ki kljub vsemu prikritemu ali odkritemu obupu, vabi k zvestobi in ljubeči pozornosti do Boga.
Papež je nato v luči gesla apostolskega potovanja, ki je: »Motriti, gledati Kristusa«, razložil tri evangeljske svete, ki so jih redovniki in redovnice posebej obljubili: uboštvo, čistost in pokorščina. Sveti oče je razlago treh redovniških obljub zastavil na teološki in duhovni ravni pozitivno, ustvarjalno.
O uboštvu je dejal, da je Kristus zaradi nas postal ubog in je bil pokoren do smrti na križu. Zato kristjan v ubogih gleda Kristusa, ki pričakuje kristjanovo zavzetost za uboge. Kdor želi na ravni uboštva dosledno hoditi za Kristusom, se mora odločno odpovedati materialnim dobrinam in mora notranje postati svoboden za Boga in bližnjega.
Da bi dobro razumeli, kaj je čistost, je nadaljeval papež, moramo odkrivati dvojni pozitiven pomen čistosti. Kristus je živel svoje življenje v dvojni usmerjenosti: ves je živel za Očeta in vsakega človeka. Sveto pismo nam ga predstavi kot osebo, ki moli, ki cele noči prečuje v pogovoru z Očetom. In ta pogovor z Očetom vedno in na novo postaja poslanstvo v svetu, do vsakega od nas. Njegovo poslanstvo ga je vodilo k čisti in nedeljeni predanosti do ljudi. Ko stopimo v takšno Kristusovo mišljenje, kot pravi sv. Pavel, potem celibat postane poslanstvo za Božje kraljestvo.
O pokorščini je papež dejal, da je Jezus vse svoje življenje preživel v pokorščini Očetu, od rojstva do smrti na križu. Kristjani so vedno prav razumeli, da kadar se prepustijo božji volji, niso zgubljeni, ampak najdejo pota h globoki istovetnosti in notranji svobodi. Samo kadar vstopimo v Božjo voljo, dosežemo našo pravo istovetnost. Pričevanje o takšni izkušnji je danes silno pomembno v odnosu do sveta in njegove želje po »samouresničenju« in »samoopredeljevanju«. Kot zgled pristne krščanske pokorščine je Sveti oče navedel molitev sv. Ignacija Loyolskega za pravo razpoložljivost: »Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, vse kar imam in posedujem; ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam; vse je tvoje in o vsem razpolagaj po svoji volji; daj mi samo svojo ljubezen in svojo milost; to mi je dovolj in ne prosim ničesar drugega«, je zaključil Sveti oče svoj nagovor med slovesnimi večernicami, sinoči v Mariazellu.