Duhovna misel sestre Darije Krhin za 23. nedeljo med letom

(Sobota, 8. september 07 RV) - Dragi bratje, drage sestre! "Kdo je lahko Jezusov učenec?" To vprašanje nam ponuja evangelij 23. nedelje med letom, čeprav dejansko pove ravno nasprotno; pove namreč, kdo ne more biti njegov učenec. Takole našteva: "Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. … Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec." Morda po teh trditvah nekako v odgovor tudi sami najprej ponavljamo besede učencev: "Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?" (Jn 6,60).
Kaj lahko rečemo ob tem? Ali je hoja za Kristusom res zanikanje naših medčloveških odnosov ali celo odpoved le tem? Kako to, da Jezus, ki je oznanjal zapoved ljubezen in jo postavil za razpoznavni znak svojih učencev, sedaj govori o sovraštvu? Po eni strani je v njegovi prvi trditvi nekaj semitskega izražanja, saj v Stari zavezi "sovražiti" večkrat pomeni "manj ljubiti". Dejansko pa je v teh Jezusovih besedah še nekaj več, globoka resnica, ki nam jo želi sporočiti in ki je veljavna za vse čase. Gospod hoče, da spremenimo lestvico vrednot, to je, da na vse odnose gledamo v luči hoje za Kristusom. Kadar Boga postavimo v središče svojega življenja, to pomeni, da dobijo človeški odnosi pravo vrednost. Ravno hoja za Kristusom omogoča, da vse druge odnose zaživimo v pravi luči. Če pogledamo v življenje, sami vidimo, kako ljubezen, ki daje prednost samo enemu, za druge se pa niti ne zmeni, doživljamo in označujemo kot izključujočo ljubezen, če ne celo sovraštvo do drugega človeka ali nas samih, do okolice. Jezus hoče reči, da moramo Boga ljubiti z vso močjo, da mora on imeti prvo mesto. Vse drugo mora izhajati iz tega, hraniti se mora iz te ljubezni. Kot Kristusovi učenci moramo biti velikodušni v odgovarjanju na tolike in tako različne Božje klice v življenju. To odgovarjanje pa ne velja samo za tiste v duhovnih poklicih, ampak za vse Jezusove učence. Saj človekov odnos z Bogom omogoča, da potem v polnosti zaživi v zakonskem, družinskem, prijateljskem odnosu; skratka v vseh odnosih, v katere je postavljen.
Če skušamo najti kakšen praktičen zaključek in se zato še malo poglobimo v prej omenjene Jezusove zahteve, vidimo, da so dejansko klic k osvobojenosti človeka od samo čustvene navezanosti na sočloveka, od samega sebe in od tega, kar poseduje. Kajti Jezus hoče, da je naša pot za njim, naša vera vanj, zavestna, odgovorna in svobodna. Tak je namreč odgovor ljubezni! Kadar smo - in to se v življenju zgodi mnogokrat - postavljeni pred izbiro, bi moral prvi biti Bog. V zgodovini krščanstva se je to zgodilo neštetokrat. Mučenci in pričevalci vere potrjujejo nenavezanost nase in na svoje življenje zaradi zvestobe Kristusu. Pa ne le v pretekli zgodovini; tudi danes jih ne manjka. Jezus namreč ni nikoli izključil zahteve po junaškem pričevanju zanj.Ob koncu naj se naša misel obrne k Bogu. Prosimo ga za modrost srca, da bi vedno znali biti odprti za vse njegove zahteve; tudi tiste, ki nas v resnici stanejo. Zavzeta molitev, življenje iz evharistije in dobrota, ki vse to potrjuje, so neobhodno potrebni za ta zavesten, odgovoren in svoboden odgovor Bogu. Vsaka nedelja pa je tisti milostni trenutek, ko lahko vedno znova obnovimo in potrdimo svojo pripadnost Bogu. V tem je odgovor naše ljubezni na Jezusovo ljubezen, ki nas je prvi ljubil in za nas dal sam sebe. Tako smo njegovi učenci.